Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › IV. Kako govoriti o Bogu?
Vsa ustvarjena bitja nosijo na sebi neko podobnost z Bogom, prav posebej človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Mnogotere popolnosti ustvarjenih bitij (njihova resničnost, dobrost in lepota) torej odsevajo neskončno popolnost Boga samega. Potemtakem moremo imenovati Boga izhajajoč iz popolnosti ustvarjenih bitij, "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik" (Mdr 13,5).
Bog presega vsa ustvarjena bitja. Treba je torej nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima omejenega, v podobi izraženega, nepopolnega, da ne bi "neizrekljivega, nedoumljivega, nevidnega in nedojemljivega" (Liturgija sv. Janeza Zlatoustega, Anafora) Boga zamenjali z našimi človeškimi predstavami o njem. Naše človeške besede ostanejo vedno tostran skrivnosti Boga.
Ko tako govorimo o Bogu, se naša govorica izraža sicer na človeški način, vendar realno doseže Boga samega, a ne da bi ga mogla izraziti v njegovi neskončni enovitosti. Spomniti se namreč moramo izjave 4.lateranskega koncila, da "med Stvarnikom in stvarjo ni mogoče navesti tolikšne podobnosti, da ne bi bilo treba navesti še večjo nepodobnost" (DS 806), in da "ne moremo dojeti glede Boga tega, kar Bog je, temveč samo to, kar Bog ni, in v kakšnem razmerju so druga bitja do njega" (Sv.Tomaž Akv., s.gent. 1,30).
Na kratko
človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje. Od Boga prihaja in k Bogu gre; zato človek v polnosti živi človeško življenje samo, če svobodno živi svojo vez z Bogom.