Izraz "nebesa in zemlja" pomeni v Svetem pismu vse, kar obstaja, celotno stvarstvo. Ta izraz naznačuje tudi vez znotraj stvarstva, vez ki hkrati združuje in razločuje nebo in zemljo: "Zemlja", to je svet ljudi (prim. Ps 115,16). "Nebesa" ali "nebo" more pomeniti nebesni svod (prim. Ps 19,2), a tudi "kraj", ki je lasten Bogu: "Oče, ki je v nebesih" (Mt 5,16; prim. Ps 115,16), in v skladu s tem tudi "nebesa" kot eshatološko slavo. Končno naznačuje beseda "nebesa" (ali "nebo") tudi "kraj" ustvarjenih duhovnih bitij - angelov - ki obdajajo Boga.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 5. odstavek: Nebesa in zemlja › I. Angeli
Veroizpoved 4. lateranskega koncila zatrjuje, da je Bog "v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa" (DS 800; prim. DS 3002 Vblj 8).
I. Angeli
Obstoj angelov – verska resnica
Obstoj duhovnih, ne-telesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila.
Kdo so angeli
Sv. Avguštin pravi o njih: "Angelus officii nomen est, non naturae. Quaeris nomen huius naturae, spiritus est; quaeris officium, angelus est: ex eo quod est, spiritus est, ex eo quod agit, angelus - Angel je ime službe, ne narave. Če vprašuješ po imenu te narave, je duh; če vprašuješ po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel" (Psal. 103,1,15). Angeli so z vsem svojim bitjem božji služabniki in sli. "Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta" (Mt 18,10), "vršijo njegova povelja, poslušni njegovi besedi" (Ps 103,20).
Kot zgolj duhovna bitja imajo um in voljo: so osebna bitja (prim. Pij XII.: DS 3801) in neumrljivi (prim. Lk 20,36). V popolnosti presegajo vse vidne stvari. O tem priča sijaj njihove slave. (prim. Dan 10,9-12).