Domov/Katekizem/KKC 2847

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2847

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › VI. In ne vpelji nas v skušnjavo

2845

Za to odpuščanje, ki je bistveno božje, ni ne meje ne mere (prim. Mt 18,21-22; Lk 17,3-4). Če gre za žalitve (po Lk 11,4 za "grehe", po Mt 6,12 za "dolgove"), smo dejansko vedno dolžniki: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen" (Rim 13,8). Občestvo presvete Trojice je izvir in merilo za resničnost vsakega odnosa (prim. 1 Jn 3,19-24). Živimo ga v molitvi, predvsem v evharistiji (prim. Mt 5,23-24).6

Bog ne sprejema daritve podpihovalcev razdora, veleva jim, naj se vrnejo od oltarja, da se poprej spravijo s svojimi brati: Bog hoče biti pomirjen z molitvami miru. Najlepša obveznost nasproti Bogu je naš mir, naša sloga, edinost celotnega vernega ljudstva v Očetu, Sinu in Svetem Duhu (sv. Ciprijan, Dom. orat. 23: PL 4,535C-536A).

VI. In ne vpelji nas v skušnjavo

2846

Ta prošnja se dotika korenin prejšnje, kajti naši grehi so sadovi privolitve v skušnjavo. Našega Očeta prosimo, naj nas ne "vpelje" vanjo. Težko je z eno besedo prevesti grški izraz, ki pomeni "ne dovČli, da pridemo v" (prim. Mt 26,41), "ne pusti nas podleči v skušnjavi". "Bog ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša" (Jak 1,13), nasprotno, hoče nas je rešiti. Prosimo ga, naj nam ne pusti stopiti na pot, ki vodi v greh. Zapleteni smo v boj "med mesom in Duhom". Tu prosimo za Duha razločevanja in moči.

2847

Sveti Duh nam daje, da razločujemo med preizkušnjo, ki je potrebna za rast notranjega človeka (prim. Lk 8,13-15; Apd 14,22; 2 Tim 3,12), da bi dosegel "preizkušenost" (Rim 5,3-5), in skušnjavo, ki vodi v greh in smrt (prim. Jak 1,14-15). Razločevati moramo tudi med "biti skušan" in "privoliti" v skušnjavo. Razločevanje končno razkrinkava laž skušnjave: njen predmet je na videz "dober, očem prijeten za pogled in ga je želeti" (prim. 1 Mz 3,6), medtem ko je njen sad v resnici smrt.6

Bog dobrega noče vsiljevati, Bog hoče svobodna bitja... Za nekaj je skušnjava dobra. Razen Boga nihče ne ve, tudi mi ne, kaj je duša prejela od Boga. Toda skušnjava to odkrije, da bi nas naučila spoznavati sebe in s tem odkrivati našo bedo ter nam nalagati obveznost, da se zahvaljujemo za dobrine, ki nam jih je skušnjava razodela (Origen, or. 29).

2848

"Ne vstopiti v skušnjavo" vključuje odločitev srca: "Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce... Nihče ne more služiti dvema gospodarjema" (Mt 6,21.24). "Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu" (Gal 5,25). V tej "privolitvi" Svetemu Duhu nam Oče daje moč. "Zgrabila vas je le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali" (1 Kor 10,13).

2849

Tak boj in taka zmaga pa sta mogoča samo v molitvi. Prav s svojo molitvijo je Jezus zmagovalec nad skušnjavcem vse od začetka (prim. Mt 4,1-11) in v zadnjem spopadu svojega smrtnega boja (prim. Mt 26,36-44). V tej prošnji k našemu Očetu nas Kristus zedinja s svojim bojem in svojo agonijo. K čuječnosti srca opominja z vztrajnostjo (prim. Mr 13,9.23.33-37; 14,38; Lk 12,35-40), k čuječnosti v občestvu z njegovo čuječnostjo. Čuječnost je "varstvo srca" in Jezus prosi Očeta, naj nas "varuje v svojem imenu" (Jn 17,11). Sveti Duh nas neprenehoma skuša prebuditi k tej čuječnosti (prim. 1 Kor 16,13; Kol 4,2; 1 Tes 5,6; 1 Pt 5,8). Ta prošnja dobi ves svoj dramatični smisel v razmerju do poslednje skušnjave našega boja na zemlji; to je prošnja za stanovitnost do konca. "Pridem kakor tat. Blagor mu, ki je čuječ" (Raz 16,15).