Krščanska molitev gre prav do odpuščanja sovražnikom ((prim. Mt 5,43-44). Učenca preobrazi tako, da ga upodobi po njegovem Učitelju. Odpuščanje spada k vrhuncem krščanske molitve; dar molitve more biti sprejet samo v srce, ki je uglašeno na božje usmiljenje. Odpuščanje tudi pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Včerajšnji in današnji mučenci nosijo to Jezusovo pričevanje. Odpuščanje je temeljni pogoj za spravo (prim. 2 Kor 5,18-21), spravo božjih otrok z njihovim Očetom in ljudi med seboj (prim. Janez Pavel II., DM 14).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › VI. In ne vpelji nas v skušnjavo
Za to odpuščanje, ki je bistveno božje, ni ne meje ne mere (prim. Mt 18,21-22; Lk 17,3-4). Če gre za žalitve (po Lk 11,4 za "grehe", po Mt 6,12 za "dolgove"), smo dejansko vedno dolžniki: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen" (Rim 13,8). Občestvo presvete Trojice je izvir in merilo za resničnost vsakega odnosa (prim. 1 Jn 3,19-24). Živimo ga v molitvi, predvsem v evharistiji (prim. Mt 5,23-24).6
Bog ne sprejema daritve podpihovalcev razdora, veleva jim, naj se vrnejo od oltarja, da se poprej spravijo s svojimi brati: Bog hoče biti pomirjen z molitvami miru. Najlepša obveznost nasproti Bogu je naš mir, naša sloga, edinost celotnega vernega ljudstva v Očetu, Sinu in Svetem Duhu (sv. Ciprijan, Dom. orat. 23: PL 4,535C-536A).
VI. In ne vpelji nas v skušnjavo
Ta prošnja se dotika korenin prejšnje, kajti naši grehi so sadovi privolitve v skušnjavo. Našega Očeta prosimo, naj nas ne "vpelje" vanjo. Težko je z eno besedo prevesti grški izraz, ki pomeni "ne dovČli, da pridemo v" (prim. Mt 26,41), "ne pusti nas podleči v skušnjavi". "Bog ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša" (Jak 1,13), nasprotno, hoče nas je rešiti. Prosimo ga, naj nam ne pusti stopiti na pot, ki vodi v greh. Zapleteni smo v boj "med mesom in Duhom". Tu prosimo za Duha razločevanja in moči.
Sveti Duh nam daje, da razločujemo med preizkušnjo, ki je potrebna za rast notranjega človeka (prim. Lk 8,13-15; Apd 14,22; 2 Tim 3,12), da bi dosegel "preizkušenost" (Rim 5,3-5), in skušnjavo, ki vodi v greh in smrt (prim. Jak 1,14-15). Razločevati moramo tudi med "biti skušan" in "privoliti" v skušnjavo. Razločevanje končno razkrinkava laž skušnjave: njen predmet je na videz "dober, očem prijeten za pogled in ga je želeti" (prim. 1 Mz 3,6), medtem ko je njen sad v resnici smrt.6
Bog dobrega noče vsiljevati, Bog hoče svobodna bitja... Za nekaj je skušnjava dobra. Razen Boga nihče ne ve, tudi mi ne, kaj je duša prejela od Boga. Toda skušnjava to odkrije, da bi nas naučila spoznavati sebe in s tem odkrivati našo bedo ter nam nalagati obveznost, da se zahvaljujemo za dobrine, ki nam jih je skušnjava razodela (Origen, or. 29).
"Ne vstopiti v skušnjavo" vključuje odločitev srca: "Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce... Nihče ne more služiti dvema gospodarjema" (Mt 6,21.24). "Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu" (Gal 5,25). V tej "privolitvi" Svetemu Duhu nam Oče daje moč. "Zgrabila vas je le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali" (1 Kor 10,13).