Domov/Katekizem/KKC 2845

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2845

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › V. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

2843

Tako oživijo Gospodove besede o odpuščanju, tej ljubezni, ki ljubi do skrajnosti (prim. Jn 13,1). Prilika o neusmiljenem služabniku, ki je krona Gospodovemu učenju o cerkvenem občestvu (prim. Mt 18,23-35), se končuje s temi besedami: "Tako bo moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu." "V dnu srca" se namreč vse zavozlava in razvozlava. Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo.

2844

Krščanska molitev gre prav do odpuščanja sovražnikom ((prim. Mt 5,43-44). Učenca preobrazi tako, da ga upodobi po njegovem Učitelju. Odpuščanje spada k vrhuncem krščanske molitve; dar molitve more biti sprejet samo v srce, ki je uglašeno na božje usmiljenje. Odpuščanje tudi pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Včerajšnji in današnji mučenci nosijo to Jezusovo pričevanje. Odpuščanje je temeljni pogoj za spravo (prim. 2 Kor 5,18-21), spravo božjih otrok z njihovim Očetom in ljudi med seboj (prim. Janez Pavel II., DM 14).

2845

Za to odpuščanje, ki je bistveno božje, ni ne meje ne mere (prim. Mt 18,21-22; Lk 17,3-4). Če gre za žalitve (po Lk 11,4 za "grehe", po Mt 6,12 za "dolgove"), smo dejansko vedno dolžniki: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen" (Rim 13,8). Občestvo presvete Trojice je izvir in merilo za resničnost vsakega odnosa (prim. 1 Jn 3,19-24). Živimo ga v molitvi, predvsem v evharistiji (prim. Mt 5,23-24).6

Bog ne sprejema daritve podpihovalcev razdora, veleva jim, naj se vrnejo od oltarja, da se poprej spravijo s svojimi brati: Bog hoče biti pomirjen z molitvami miru. Najlepša obveznost nasproti Bogu je naš mir, naša sloga, edinost celotnega vernega ljudstva v Očetu, Sinu in Svetem Duhu (sv. Ciprijan, Dom. orat. 23: PL 4,535C-536A).

VI. In ne vpelji nas v skušnjavo

2846

Ta prošnja se dotika korenin prejšnje, kajti naši grehi so sadovi privolitve v skušnjavo. Našega Očeta prosimo, naj nas ne "vpelje" vanjo. Težko je z eno besedo prevesti grški izraz, ki pomeni "ne dovČli, da pridemo v" (prim. Mt 26,41), "ne pusti nas podleči v skušnjavi". "Bog ne more priti v skušnjavo, da bi kaj slabega storil, pa tudi sam nikogar ne skuša" (Jak 1,13), nasprotno, hoče nas je rešiti. Prosimo ga, naj nam ne pusti stopiti na pot, ki vodi v greh. Zapleteni smo v boj "med mesom in Duhom". Tu prosimo za Duha razločevanja in moči.

2847

Sveti Duh nam daje, da razločujemo med preizkušnjo, ki je potrebna za rast notranjega človeka (prim. Lk 8,13-15; Apd 14,22; 2 Tim 3,12), da bi dosegel "preizkušenost" (Rim 5,3-5), in skušnjavo, ki vodi v greh in smrt (prim. Jak 1,14-15). Razločevati moramo tudi med "biti skušan" in "privoliti" v skušnjavo. Razločevanje končno razkrinkava laž skušnjave: njen predmet je na videz "dober, očem prijeten za pogled in ga je želeti" (prim. 1 Mz 3,6), medtem ko je njen sad v resnici smrt.6

Bog dobrega noče vsiljevati, Bog hoče svobodna bitja... Za nekaj je skušnjava dobra. Razen Boga nihče ne ve, tudi mi ne, kaj je duša prejela od Boga. Toda skušnjava to odkrije, da bi nas naučila spoznavati sebe in s tem odkrivati našo bedo ter nam nalagati obveznost, da se zahvaljujemo za dobrine, ki nam jih je skušnjava razodela (Origen, or. 29).