Končno nam je ime svetega Boga razodeto in podarjeno v Jezusu, v mesu, kot Odrešeniku (prim. Mt 1,21; Lk 1,31): razodeto nam je po tem, kar on je, po njegovi besedi in po njegovi daritvi (prim. Jn 8,28; 17,8; 17,17-19). To je srce (središče, jedro) njegove velikoduhovniške molitve: "Sveti Oče... zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19). Ker on sam "posvečuje" svoje ime (prim. Ezk 20,39; 36, 20-21), zato nam Jezus "razodeva" Očetovo ime (Jn 17,6). Ob koncu njegove pashe (velike noči) mu Oče daje ime, ki je nad vsakim imenom: Jezus je Gospod, v slavo Boga Očeta (prim. Flp 2,9-11).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › I. Posvečeno bodi tvoje ime
V krstni vodi smo se "umili, se posvetili in dosegli opravičenje v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga" (1 Kor 6,11). V vsem našem življenju nas naš Oče kliče k svetosti (prim. 1 Tes 4,7), in ker smo iz njega "v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal... posvečenje" (1 Kor 1,30), zato gre za njegovo slavo in za naše življenje, ko naj bi bilo njegovo ime posvečeno v nas in po nas. Takšna je nujnost naše prve prošnje.6
Kdo bi mogel posvečevati Boga, ko on sam posvečuje? A ko se navdihujemo ob besedi: "Bodite sveti, kajti jaz... sem svet" (3 Mz 20,26), prosimo, da bi, ko smo posvečeni s krstom, vztrajali v tem, kar smo začeli biti. In to prosimo vsak dan, kajti vsak dan grešimo in se moramo očiščevati svojih grehov s posvečenjem, ki ga nenehno obnavljamo... Zatekamo se torej k molitvi, da bi ta svetost ostala v nas (sv. Ciprijan, Dom. orat. 12).
Neločljivo je odvisno od našega življenja in od naše molitve, ali se njegovo ime posvečuje med narodi:6
Boga prosimo, naj posvečuje svoje ime, kajti s svetostjo rešuje in posvečuje vse stvarstvo... Gre za ime, ki daje rešenje izgubljenemu svetu, a mi prosimo, da bi bilo to božje ime posvečevano v nas z našim življenjem. Kajti če prav živimo, je božje ime deležno blagoslavljanja (slavljenja); če pa živimo nepravilno, je deležno preklinjanja, kakor je rekel apostol: "Zaradi vas se preklinja božje ime med narodi" (Rim 2,24; Ezk 36,20-22). Torej prosimo, da bi bili vredni imeti v svojih dušah toliko svetosti, kolikor je sveto ime našega Boga (sv. Peter Krizolog, serm. 71).
Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," prosimo, da bi bilo posvečevano v nas, ki smo v njem - pa tudi v drugih, ki jih božja milost še čaka - da bi se ravnali po naročilu zapovedi, ki nas obvezuje, da molimo za vse, celo za svoje sovražnike. Zato ne govorimo izrečno: Posvečeno bodi tvoje ime "v nas", saj prosimo, da bi bilo posvečeno v vseh ljudeh (Tertulijan, or. 3).
Ta prošnja, v kateri so obsežene vse, je uslišana po Kristusovi molitvi, kakor to velja tudi za šest drugih prošenj, ki sledijo. Molitev k našemu Očetu je naša molitev, če jo molimo v Jezusovem "imenu" (prim. Jn 14,13; 15,16; 16,24.26). V svoji velikoduhovniški molitvi Jezus prosi: "Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal" (Jn 17,11).
II. Pridi k nam tvoje kraljestvo
V novi zavezi je mogoče isto besedo "basileia" prevesti kot kraljevstvo (abstraktno ime), kot kraljestvo (konkretno ime) ali pa kot kraljevanje (ime dejavnosti). Božje kraljestvo je pred nami. Približalo se je v učlovečeni Besedi, oznanja se skozi ves evangelij, prišlo je v Kristusovi smrti in njegovem vstajenju. Božje kraljestvo prihaja od zadnje večerje dalje in v evharistiji, božje kraljestvo je sredi med nami. Božje kraljestvo bo prišlo v slavi, ko ga bo Kristus izročil svojemu Očetu:6
Mogoče je celo, da božje kraljestvo pomeni Kristusa osebno, njega, ki ga kličemo vsak dan in čigar prihod hočemo s svojim pričakovanjem pospešiti. Kakor je on naše vstajenje, kajti v njem vstajamo, in mogoče tudi božje kraljestvo, kajti v njem bomo kraljevali (sv. Ciprijan, Dom. orat. 13).