V krstni vodi smo se "umili, se posvetili in dosegli opravičenje v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga" (1 Kor 6,11). V vsem našem življenju nas naš Oče kliče k svetosti (prim. 1 Tes 4,7), in ker smo iz njega "v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal... posvečenje" (1 Kor 1,30), zato gre za njegovo slavo in za naše življenje, ko naj bi bilo njegovo ime posvečeno v nas in po nas. Takšna je nujnost naše prve prošnje.6
Kdo bi mogel posvečevati Boga, ko on sam posvečuje? A ko se navdihujemo ob besedi: "Bodite sveti, kajti jaz... sem svet" (3 Mz 20,26), prosimo, da bi, ko smo posvečeni s krstom, vztrajali v tem, kar smo začeli biti. In to prosimo vsak dan, kajti vsak dan grešimo in se moramo očiščevati svojih grehov s posvečenjem, ki ga nenehno obnavljamo... Zatekamo se torej k molitvi, da bi ta svetost ostala v nas (sv. Ciprijan, Dom. orat. 12).