Domov/Katekizem/KKC 2812

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2812

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › I. Posvečeno bodi tvoje ime

2810

V obljubi, dani Abrahamu, in prisegi, ki jo spremlja (prim. Heb 6,13), se obveže Bog sam, a brez razkritja svojega imena. Začenja ga razodevati Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14) in razkrije ga pred očmi vsega ljudstva, ko ga reši Egipčanov: "odel se je s slavo" (2 Mz 15,1). Od sinajske zaveze dalje je to ljudstvo "njegovo" in mora biti "svet narod" (ali posvečen, to je v hebrejščini ista beseda: prim. 2 Mz 19,5-6), zakaj v njem prebiva božje ime.

2811

A kljub sveti postavi, ki mu jo daje in ponovno daje sveti Bog (prim. 3 Mz 19,2: "Bodite sveti, kajti jaz... vaš Bog, sem svet"), in čeprav je Gospod "zaradi svojega imena" potrpežljiv, se ljudstvo obrne od Izraelovega Svetega in "oskruni njegovo ime pri narodih" (prim. Ezk 20; 36). Zaradi tega so pravični stare zaveze, ubogi, ki so se vrnili iz izgnanstva, in preroki goreli v vnemi za to ime.

2812

Končno nam je ime svetega Boga razodeto in podarjeno v Jezusu, v mesu, kot Odrešeniku (prim. Mt 1,21; Lk 1,31): razodeto nam je po tem, kar on je, po njegovi besedi in po njegovi daritvi (prim. Jn 8,28; 17,8; 17,17-19). To je srce (središče, jedro) njegove velikoduhovniške molitve: "Sveti Oče... zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19). Ker on sam "posvečuje" svoje ime (prim. Ezk 20,39; 36, 20-21), zato nam Jezus "razodeva" Očetovo ime (Jn 17,6). Ob koncu njegove pashe (velike noči) mu Oče daje ime, ki je nad vsakim imenom: Jezus je Gospod, v slavo Boga Očeta (prim. Flp 2,9-11).

2813

V krstni vodi smo se "umili, se posvetili in dosegli opravičenje v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga" (1 Kor 6,11). V vsem našem življenju nas naš Oče kliče k svetosti (prim. 1 Tes 4,7), in ker smo iz njega "v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal... posvečenje" (1 Kor 1,30), zato gre za njegovo slavo in za naše življenje, ko naj bi bilo njegovo ime posvečeno v nas in po nas. Takšna je nujnost naše prve prošnje.6

Kdo bi mogel posvečevati Boga, ko on sam posvečuje? A ko se navdihujemo ob besedi: "Bodite sveti, kajti jaz... sem svet" (3 Mz 20,26), prosimo, da bi, ko smo posvečeni s krstom, vztrajali v tem, kar smo začeli biti. In to prosimo vsak dan, kajti vsak dan grešimo in se moramo očiščevati svojih grehov s posvečenjem, ki ga nenehno obnavljamo... Zatekamo se torej k molitvi, da bi ta svetost ostala v nas (sv. Ciprijan, Dom. orat. 12).

2814

Neločljivo je odvisno od našega življenja in od naše molitve, ali se njegovo ime posvečuje med narodi:6

Boga prosimo, naj posvečuje svoje ime, kajti s svetostjo rešuje in posvečuje vse stvarstvo... Gre za ime, ki daje rešenje izgubljenemu svetu, a mi prosimo, da bi bilo to božje ime posvečevano v nas z našim življenjem. Kajti če prav živimo, je božje ime deležno blagoslavljanja (slavljenja); če pa živimo nepravilno, je deležno preklinjanja, kakor je rekel apostol: "Zaradi vas se preklinja božje ime med narodi" (Rim 2,24; Ezk 36,20-22). Torej prosimo, da bi bili vredni imeti v svojih dušah toliko svetosti, kolikor je sveto ime našega Boga (sv. Peter Krizolog, serm. 71).

Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," prosimo, da bi bilo posvečevano v nas, ki smo v njem - pa tudi v drugih, ki jih božja milost še čaka - da bi se ravnali po naročilu zapovedi, ki nas obvezuje, da molimo za vse, celo za svoje sovražnike. Zato ne govorimo izrečno: Posvečeno bodi tvoje ime "v nas", saj prosimo, da bi bilo posvečeno v vseh ljudeh (Tertulijan, or. 3).