Katekizem katoliške Cerkve

KKC 27

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › I. Hrepenenje po Bogu

Nad vse – ljubezen

25

Za sklep te predstavitve je primerno spomniti na pastoralno našelo, ki ga izreka Rimski katekizem:

Celotni namen nauka in poučevanja je treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen (RK, predg. 10).

Prvi del: Izpovedovanje vere

Prvi oddelek: Verujem – verujemo

26

Veroizpoved začenjamo z besedo: "Verujem" ali "Verujemo". Preden bomo razlagali vero Cerkve, kakor jo izpovedujemo v veroizpovedi, obhajamo v liturgiji, živimo v spolnjevanju zapovedi in v molitvi, se vprašajmo, kaj sploh pomeni "verovati". Vera je človekov odgovor Bogu, ki se mu razodeva in podarja, ko hkrati prinaša preobilno luč človeku pri iskanju poslednjega smisla njegovega življenja. Najprej torej razmislimo to človekovo iskanje (prvo poglavje), nato božje razodetje, s katerim Bog prihaja človeku naproti (drugo poglavje), končno odgovor vere (tretje poglavje).

Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga

I. Hrepenenje po Bogu

27

Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:

Najvišji vidik človekovega dostojanstva je vsebovan v njegovi poklicanosti k občestvu z Bogom. K pogovoru z Bogom je človek povabljen že od začetka svojega nastanka: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga vedno iz ljubezni ohranjuje; in človek tudi ne živi v polnosti skladno z resnico, če ne priznava svobodno te ljubezni in se ne izroča svojemu Stvarniku (CS 19,1).

28

V zgodovini in vse do danes so ljudje na mnogotere načine izražali svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami, obredi, meditacijami, itd.). Kljub dvoumnostim, ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje:

Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas (Apd 17,26-28).

29

Toda na to "najbolj notranjo življenjsko povezanost z Bogom" (CS 19,1) more človek pozabiti, ne je dojeti in celo izrecno zavreči. Viri takšnih stališč morejo biti zelo raznovrstni (prim. CS 19-21): upor zoper zlo v svetu, verska nevednost ali brezbrižnost, posvetne skrbi in bogastvo (prim. Mt 13,22), slab zgled verujočih, religiji sovražni miselni tokovi in končno tista naravnanost grešnega človeka, ko se skrije iz strahu pred Bogom (prim. 1 Mz 3,8-10) in beži pred njegovim klicem (prim. Jon 1,3).