Katekizem katoliške Cerkve

KKC 25

VI. Potrebne prilagoditve

VI. Potrebne prilagoditve

23

Poudarek tega katekizma je na obrazložitvi nauka. Hoče namreč dati pomoč za poglobitev poznanja vere. Prav s tem je usmerjen k zorenju te vere, k njenemu zakoreninjenju v življenje in k njenemu pričevanjskemu izžarevanju (prim. CT 20-22; 25).

24

Po samem svojem namenu si ta katekizem ne zastavlja naloge, da bi uresničil tiste prilagoditve prikaza krščanskega nauka in katehetskih metod, ki jih zahtevajo razlike kultur, starosti, duhovnega življenja, družbenih in cerkvenih položajev ljudi, ki jim je kateheza namenjena. Te nujne prilagoditve so stvar ustreznih katekizmov in še bolj tistih, ki poučujejo vernike:

Tisti, ki poučuje, mora "postati vsem vse" (1 Kor 9,22), da bi vse pridobil za Jezusa Kristusa. (...) Zlasti naj si ne domišlja, da mu je zaupana samo ena vrsta duš, tako da mu je dovoljeno učiti in vzgajati enako vse vernike k resnični pobožnosti, z eno samo in vedno prav isto metodo! Naj ve, da so eni v Jezusu Kristusu kot novorojenčki, drugi kot mladostniki, spet drugi končno kot tisti, ki so v posesti vseh svojih moči (...) Tisti, ki so poklicani v službo oznanjevanja, morajo tedaj, ko predajajo naprej pouk o skrivnostih vere in o pravilih nravnosti, prilagoditi svoje besede duhu in umevanju svojih poslušalcev (Rimski katekizem, predg. 11).

Nad vse – ljubezen

25

Za sklep te predstavitve je primerno spomniti na pastoralno našelo, ki ga izreka Rimski katekizem:

Celotni namen nauka in poučevanja je treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen (RK, predg. 10).

Prvi del: Izpovedovanje vere

Prvi oddelek: Verujem – verujemo

26

Veroizpoved začenjamo z besedo: "Verujem" ali "Verujemo". Preden bomo razlagali vero Cerkve, kakor jo izpovedujemo v veroizpovedi, obhajamo v liturgiji, živimo v spolnjevanju zapovedi in v molitvi, se vprašajmo, kaj sploh pomeni "verovati". Vera je človekov odgovor Bogu, ki se mu razodeva in podarja, ko hkrati prinaša preobilno luč človeku pri iskanju poslednjega smisla njegovega življenja. Najprej torej razmislimo to človekovo iskanje (prvo poglavje), nato božje razodetje, s katerim Bog prihaja človeku naproti (drugo poglavje), končno odgovor vere (tretje poglavje).

Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga

I. Hrepenenje po Bogu

27

Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:

Najvišji vidik človekovega dostojanstva je vsebovan v njegovi poklicanosti k občestvu z Bogom. K pogovoru z Bogom je človek povabljen že od začetka svojega nastanka: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga vedno iz ljubezni ohranjuje; in človek tudi ne živi v polnosti skladno z resnico, če ne priznava svobodno te ljubezni in se ne izroča svojemu Stvarniku (CS 19,1).