Katekizem katoliške Cerkve

KKC 29

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › I. Hrepenenje po Bogu

Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga

I. Hrepenenje po Bogu

27

Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati:

Najvišji vidik človekovega dostojanstva je vsebovan v njegovi poklicanosti k občestvu z Bogom. K pogovoru z Bogom je človek povabljen že od začetka svojega nastanka: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga vedno iz ljubezni ohranjuje; in človek tudi ne živi v polnosti skladno z resnico, če ne priznava svobodno te ljubezni in se ne izroča svojemu Stvarniku (CS 19,1).

28

V zgodovini in vse do danes so ljudje na mnogotere načine izražali svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami, obredi, meditacijami, itd.). Kljub dvoumnostim, ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje:

Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas (Apd 17,26-28).

29

Toda na to "najbolj notranjo življenjsko povezanost z Bogom" (CS 19,1) more človek pozabiti, ne je dojeti in celo izrecno zavreči. Viri takšnih stališč morejo biti zelo raznovrstni (prim. CS 19-21): upor zoper zlo v svetu, verska nevednost ali brezbrižnost, posvetne skrbi in bogastvo (prim. Mt 13,22), slab zgled verujočih, religiji sovražni miselni tokovi in končno tista naravnanost grešnega človeka, ko se skrije iz strahu pred Bogom (prim. 1 Mz 3,8-10) in beži pred njegovim klicem (prim. Jon 1,3).

30

"Naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda" (Ps 105,3). Če človek more pozabiti na Boga ali ga odkloniti, on, Bog ne neha klicati vsakega človeka, naj ga išče, da bo živel in našel srečo. Toda to iskanje zahteva od človeka ves napor uma, iskrenost volje, "iskreno srce" in tudi pričevanje drugih, ki ga učijo iskati Boga.

Velik si, Gospod, in hvale velike vreden; velika je tvoja moč in tvoji modrosti ni mere. In tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva, človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost, ki nosi pričevanje svojega greha in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš. In vendar - tebe hvaliti hoče človek, ki je le drobec tvojega stvarstva. Ti nas spodbujaš, da nam je radost, tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi (sv. Avguštin, conf. I,1,1).

II. Pota pristopa k spoznavanju Boga

31

človek, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican, da spoznava in ljubi Boga, odkriva pri iskanju Boga neke "poti" za dostop k spoznanju Boga. Imenujemo jih tudi "dokazi za božje bivanje", ne sicer v pomenu takih dokazov, kakršne iščejo naravoslovne znanosti, marveč v pomenu "konvergentnih in prepričljivih argumentov", ki omogočajo doseči resnične gotovosti.

Te "poti" približanja k Bogu imajo za svoje izhodišče stvarstvo: tvarni svet in človeško osebo.