Po samem svojem namenu si ta katekizem ne zastavlja naloge, da bi uresničil tiste prilagoditve prikaza krščanskega nauka in katehetskih metod, ki jih zahtevajo razlike kultur, starosti, duhovnega življenja, družbenih in cerkvenih položajev ljudi, ki jim je kateheza namenjena. Te nujne prilagoditve so stvar ustreznih katekizmov in še bolj tistih, ki poučujejo vernike:
Tisti, ki poučuje, mora "postati vsem vse" (1 Kor 9,22), da bi vse pridobil za Jezusa Kristusa. (...) Zlasti naj si ne domišlja, da mu je zaupana samo ena vrsta duš, tako da mu je dovoljeno učiti in vzgajati enako vse vernike k resnični pobožnosti, z eno samo in vedno prav isto metodo! Naj ve, da so eni v Jezusu Kristusu kot novorojenčki, drugi kot mladostniki, spet drugi končno kot tisti, ki so v posesti vseh svojih moči (...) Tisti, ki so poklicani v službo oznanjevanja, morajo tedaj, ko predajajo naprej pouk o skrivnostih vere in o pravilih nravnosti, prilagoditi svoje besede duhu in umevanju svojih poslušalcev (Rimski katekizem, predg. 11).