Srednjeveška pobožnost na Zahodu je razvila molitev rožnega venca, kot ljudsko nadomestilo za molitveno bogoslužje (brevir). Na Vzhodu je ostala litanijska oblika Akatista in Parakleze bližja kornemu opravilu v bizantinskih cerkvah, medtem ko so armenska, koptska in sirska izročila dala prednost himnam in ljudskim pesmim v čast božji Materi. A v zdravamariji, v "teotokijah" (spevih v čast Bogorodici), v himnah sv. Efrema ali sv. Gregorja iz Nareka je izročilo molitve tukaj v bistvu isto.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 2. člen: Pot molitve
Marija je popolna oranta (molivka), podoba Cerkve. Kadar jo prosimo, se z njo oklepamo načrta Očeta, ki pošilja svojega Sina, da bi rešil vse ljudi. Kakor učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejemamo k sebi (prim. Jn 19,27) njegovo Mater, ki je postala mati vseh živih. Moliti moremo z njo in jo prositi. Marijina molitev tako rekoč nosi molitev Cerkve. Molitev Cerkve je zedinjena z Marijino molitvijo v upanju (prim. C 68-69).
Na kratko
Molitev je v prvi vrsti naslovljena na Očeta; prav tako se obrača na Jezusa, zlasti s klicanjem njegovega svetega imena: "Jezus, Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!"
"Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,' razen v Svetem Duhu" (1 Kor 12,3). Cerkev nas vabi, naj kličemo k Svetemu Duhu kot notranjemu učitelju krščanske molitve.
Zaradi Marijinega edinstvenega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha Cerkev rada moli v občestvu z Devico Marijo, da z njo poveličuje velike reči, ki jih je Bog v njej uresničil, in da ji zaupa prošnje in hvalnice.