Domov/Katekizem/KKC 2672

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2672

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 2. člen: Pot molitve

2670

"Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,' razen v Svetem Duhu" (1 Kor 12,3). Vsakokrat, ko začnemo moliti k Jezusu, nas na pot molitve pritegne Sveti Duh s svojo prehitevajočo milostjo. Ker nas uči moliti tako, da nam kliče v spomin Kristusa, kako bi torej ne molili k njemu samemu? Zato nas Cerkev vabi, naj vsak dan goreče prosimo Svetega Duha, posebno v začetku in ob koncu vsakega pomembnega dejanja.6

Če Duha nismo dolžni moliti, kako bi me pobožanstvil pri krstu? In če smo ga dolžni moliti, ali mu ne gre posebno češčenje? (sv. Gregor Nacianški, or. theol. 5,28).

2671

Tradicionalna oblika, kako prositi za Duha, je, da kličemo Očeta po Kristusu, našem Gospodu, naj nam podeli Duha Tolažnika (prim. Lk 11,13). Jezus postavlja poudarek na takšno prošnjo v njegovem imenu prav v trenutku, ko obljublja dar Duha resnice (prim. Jn 14,17; 15,26; 16,13). Toda najpreprostejša in najbolj neposredna molitev je tudi navzoča v izročilu: "Pridi, Sveti Duh", in vsako izmed bogoslužnih izročil jo je razvilo v odpevih in pesmih:6

Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni (prim. pesem slednico na binkošti).

Nebeški kralj, Duh tolažnik, Duh resnice, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ, zaklad vsega dobrega in studenec življenja, pridi, prebivaj v nas, očisti nas in nas reši, o ti, ki si dober! (bizantinska liturgija, tropar iz binkoštnih večernic).

2672

Sveti Duh, čigar maziljenje prepaja vse naše bitje, je notranji učitelj krščanske molitve. On je tvorec živega izročila molitve. Seveda je toliko potovanj v molitvi, kolikor je molivcev; toda isti Duh deluje v vseh in z vsemi. V občestvu Svetega Duha je krščanska molitev molitev v Cerkvi.

V. občestvu s sveto božjo Materjo

2673

V molitvi nas Sveti Duh zedinja z osebo edinorojenega Sina v njegovi poveličani človeški naravi. Po njej in v njej je naša sinovska molitev v Cerkvi povezana z Jezusovo materjo (prim. Apd 1,14).

2674

Od privolitve, ki jo je v veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, se Marijino materinstvo naprej in naprej razprostranja na brate in sestre njenega Sina, "ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah" (C 62). Jezus, edini srednik, je pot naše molitve; Marija, njegova Mati in naša Mati, ga docela preseva: Marija "kaže pot" ("hodoghitria"), po ikonografskem izročilu na Vzhodu in Zahodu je "znamenje" za to pot.