Na kratko
Po živem predajanju, po izročilu, v Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 2. člen: Pot molitve
Po živem predajanju, po izročilu, v Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti.
Izviri molitve so božja beseda, bogoslužje Cerkve, kreposti vere, upanja in ljubezni.
V živem izročilu molitve predlaga vsaka Cerkev svojim vernikom v skladu z zgodovinsko, družbeno in kulturno miselno zvezo govorico njihove molitve: besede, melodije, kretnje, ikonografijo. Cerkvenemu učiteljstvu (prim. BR 10) pripada naloga, da presoja, koliko so te poti molitve zveste izročilu apostolske vere, in stvar pastirjev ter katehetov je, da razlagajo njihov smisel, zmeraj z ozirom na Jezusa Kristusa.
Samo Kristus je pot krščanske molitve, druge ni. Naj je naša molitev skupnostna ali osebna, ustna ali notranja, dostop do Očeta ima samo, če molimo "v Jezusovem imenu". Jezusova sveta človeška narava je torej pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu.
Molitev Cerkve, hranjena z božjo besedo in obhajanjem bogoslužja, nas uči moliti h Gospodu Jezusu. Celo če se obrača predvsem na Očeta, vsebuje v vseh bogoslužnih izročilih oblike molitve, naslovljene na Kristusa. V skladu z njih posedanjenjem v molitvi Cerkve polagajo nekateri psalmi, in tudi Nova zaveza, na naše ustnice in zarezujejo v naša srca vzklike takšne molitve h Kristusu: Sin Božji, božja Beseda, Gospod, Odrešenik, božje Jagnje, kralj, ljubljeni Sin, Sin Device, dobri pastir, naše življenje, naša luč, naše upanje, naše vstajenje, prijatelj ljudi...