Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete "malim", Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravice in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako je pomembno, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer. Vse oblike molitve so lahko tisti kvas, kateremu Gospod primerja božje kraljestvo (prim. Lk 13,20-21).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 1. člen: Pri izvirih molitve
Na kratko
Po živem predajanju, po izročilu, v Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti.
Izviri molitve so božja beseda, bogoslužje Cerkve, kreposti vere, upanja in ljubezni.
2. člen: Pot molitve
V živem izročilu molitve predlaga vsaka Cerkev svojim vernikom v skladu z zgodovinsko, družbeno in kulturno miselno zvezo govorico njihove molitve: besede, melodije, kretnje, ikonografijo. Cerkvenemu učiteljstvu (prim. BR 10) pripada naloga, da presoja, koliko so te poti molitve zveste izročilu apostolske vere, in stvar pastirjev ter katehetov je, da razlagajo njihov smisel, zmeraj z ozirom na Jezusa Kristusa.
Molitev k Očetu
Samo Kristus je pot krščanske molitve, druge ni. Naj je naša molitev skupnostna ali osebna, ustna ali notranja, dostop do Očeta ima samo, če molimo "v Jezusovem imenu". Jezusova sveta človeška narava je torej pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu.