Domov/Katekizem/KKC 2665

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2665

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 2. člen: Pot molitve

2. člen: Pot molitve

2663

V živem izročilu molitve predlaga vsaka Cerkev svojim vernikom v skladu z zgodovinsko, družbeno in kulturno miselno zvezo govorico njihove molitve: besede, melodije, kretnje, ikonografijo. Cerkvenemu učiteljstvu (prim. BR 10) pripada naloga, da presoja, koliko so te poti molitve zveste izročilu apostolske vere, in stvar pastirjev ter katehetov je, da razlagajo njihov smisel, zmeraj z ozirom na Jezusa Kristusa.

Molitev k Očetu

2664

Samo Kristus je pot krščanske molitve, druge ni. Naj je naša molitev skupnostna ali osebna, ustna ali notranja, dostop do Očeta ima samo, če molimo "v Jezusovem imenu". Jezusova sveta človeška narava je torej pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu.

Molitev k Jezusu

2665

Molitev Cerkve, hranjena z božjo besedo in obhajanjem bogoslužja, nas uči moliti h Gospodu Jezusu. Celo če se obrača predvsem na Očeta, vsebuje v vseh bogoslužnih izročilih oblike molitve, naslovljene na Kristusa. V skladu z njih posedanjenjem v molitvi Cerkve polagajo nekateri psalmi, in tudi Nova zaveza, na naše ustnice in zarezujejo v naša srca vzklike takšne molitve h Kristusu: Sin Božji, božja Beseda, Gospod, Odrešenik, božje Jagnje, kralj, ljubljeni Sin, Sin Device, dobri pastir, naše življenje, naša luč, naše upanje, naše vstajenje, prijatelj ljudi...

2666

A ime, ki vse obsega, je ime, ki ga je Božji Sin prejel ob svojem učlovečenju: JEZUS. Božje ime je za človeške ustnice neizrekljivo (prim. 2 Mz 3,14; 33,19-23), toda s privzetjem naše človeške narave nam ga božja Beseda izroča in ga moremo klicati: "Jezus", "Jahve (Gospod) rešuje" (prim. Mt 1,21). Jezusovo ime vsebuje vse: Boga in človeka ter celotni red stvarjenja in odrešenja. Moliti k "Jezusu" je klicati k njemu, vabiti ga, naj pride v nas. Edinole njegovo ime vsebuje tisto Navzočnost, katero pomeni. Jezus je Vstali, in kdorkoli kliče njegovo ime, sprejema Božjega Sina, ki je ljubil njega in se zanj daroval (Rim 10,13; Apd 2,21; 3,15-16; Gal 2,20).

2667

To čisto preprosto klicanje vere se je razvilo v izročilu molitve v mnogih oblikah na Vzhodu in Zahodu. Najbolj običajni obrazec, ki so ga izročili duhovni možje Sinaja, Sirije in Atosa, je vzklik: "Jezus, Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!" Ta vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6-11 s klicem cestninarja in vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46-52; Lk 18,13). S tem vzklikom se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika.