Učimo se moliti v nekaterih trenutkih, ko poslušamo Gospodovo besedo in ko se udeležujemo njegove velikonočne skrivnosti, toda njegov Duh se nam podarja v vsakem času, v dogodkih vsakega dne, da bi iz nas priklical vrelec molitve. Jezusov nauk o molitvi k našemu Očetu je na isti črti kakor njegov nauk o božji previdnosti (prim. Mt 6,11.34): čas je v Očetovih rokah; srečujemo ga v sedanjosti, ne včeraj in ne jutri, temveč danes: "O da bi danes poslušali njegov glas: 'Ne zakrknite svojih src'" (Ps 95,7-8).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 1. člen: Pri izvirih molitve
Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete "malim", Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravice in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako je pomembno, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer. Vse oblike molitve so lahko tisti kvas, kateremu Gospod primerja božje kraljestvo (prim. Lk 13,20-21).
Na kratko
Po živem predajanju, po izročilu, v Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti.
Izviri molitve so božja beseda, bogoslužje Cerkve, kreposti vere, upanja in ljubezni.
2. člen: Pot molitve
V živem izročilu molitve predlaga vsaka Cerkev svojim vernikom v skladu z zgodovinsko, družbeno in kulturno miselno zvezo govorico njihove molitve: besede, melodije, kretnje, ikonografijo. Cerkvenemu učiteljstvu (prim. BR 10) pripada naloga, da presoja, koliko so te poti molitve zveste izročilu apostolske vere, in stvar pastirjev ter katehetov je, da razlagajo njihov smisel, zmeraj z ozirom na Jezusa Kristusa.