Ko je prišla ura, v kateri je izpolnil Očetov načrt ljubezni, daje Jezus zaslutiti brezdanjo globino svoje sinovske molitve, ne samo pred svobodno izročitvijo samega sebe ("Oče... ne moja volja, temveč tvoja": Lk 22,42), temveč prav do svojih zadnjih besed na križu, tam, kjer je moliti in dati se le eno: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34); "Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju" (Lk 24,43); "Žena, glej, tvoj sin" - "Glej, tvoja mati" (Jn 19,26-27); "Žejen sem!" (Jn 19,28); "Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34; prim. Ps 22,2); "Dopolnjeno je" (Jn 19,30); "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46); do tistega "glasnega klica", s katerim izdihne, ko izroči duha (prim. Mr 15,37; Jn 19,30b).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 2. člen: V polnosti časov
Vse stiske človeštva vseh časov, človeštva, ki je zasužnjeno grehu in smrti, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja so zbrane v tem kriku učlovečene Besede. Oče jih sprejme in jih, onkraj slehernega upanja, usliši, s tem da obudi svojega Sina. Tako se spolni in dovrši drama molitve v stvarjenjskem in odrešenjskem božjem načrtu. Psalmi nam dajejo ključ do nje v Kristusu. V "danes" vstajenja govori Oče: "Moj sin si ti; jaz sem te danes rodil. Zahtevaj (prosi) od mene in dam ti narode v dediščino in meje zemlje v tvojo lastnino" (Ps 2,7-8; prim. Apd 13,33).6
Pismo Hebrejcem v dramatičnih izrazih govori, kako Jezusova molitev izvršuje zmago odrešenja: "On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine, dosegel popolnost in postal vsem, ki ga ubogajo, počelo večnega zveličanja" (Heb 5,7-9).
Jezus uči moliti
Ko Jezus moli, nas že uči moliti. Z božjo zamislijo skladna pot naše molitve je njegova molitev k svojemu Očetu. Evangelij pa nam daje tudi izrečni Jezusov nauk o molitvi. Kot vzgojitelj nas prime tam, kjer smo, in nas polagoma vodi k Očetu. Ko se Jezus obrača k množicam, ki hodijo za njim, začne s tistim, kar vedo o molitvi že iz stare zaveze, in jih odpira novosti božjega kraljestva, ki prihaja. Nato jim to novost odkriva v prilikah. Končno svojim učencem, ki bodo morali biti vzgojitelji molitve v njegovi Cerkvi, pozneje odkrito govori o Očetu in o Svetem Duhu.
Vse od govora na gori Jezus poudarja spreobrnjenje srca: preden prinesemo dar k oltarju, se je treba spraviti z bratom (prim. Mt 5,23-24); ljubiti je treba sovražnike in moliti za preganjalce (prim. Mt 5,44-45); moliti k Očetu "na skrivnem" (Mt 6,6); ne blebetati veliko besed (prim. Mt 6,7), pri molitvi odpustiti iz vsega srca (prim. Mt 6,14-15), imeti čisto srce in iskati božje kraljestvo (prim. Mt 6,21.25.33). To spreobrnjenje je docela naravnano k Očetu, je sinovsko.
Srce, ki se je tako odločilo, da se spreobrne, se uči moliti v veri. Vera je sinovska privrženost Bogu, onkraj tistega, kar čutimo in razumemo. Postala je mogoča, ker nam ljubljeni Sin odpira dostop do Očeta. Sin more od nas zahtevati, naj "iščemo" in "trkamo", saj je on sam vrata in pot (prim. Mt 7,7-11.13-14).