Domov/Katekizem/KKC 2605

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2605

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 2. člen: V polnosti časov

2603

Iz časa Kristusovega javnega delovanja so evangelisti ohranili dve bolj izrečni njegovi molitvi. Obe se začenjata z zahvalo. V prvi (prim. Mt 11,25-27 in Lk 10,21-23) Jezus poveličuje Očeta, priznava ga in ga hvali, ker je skrivnosti božjega kraljestva prikril tistim, ki se imajo za učene, in jih razodel "malim" (ubogim iz blagrov). Njegov vzradoščeni "dB, Oče!" izraža najgloblje dno njegovega srca, njegovo privrženost temu, kar je "všeč" Očetu, kot odmev na "zgČdi se" njegove Matere ob njegovem spočetju in predigra k tistemu "zgČdi se", katerega je nato v svojem smrtnem boju izrekel Očetu. Vsa Jezusova molitev obstaja v tej ljubeči privrženosti njegovega človeškega srca "skrivnosti Očetove volje" (prim. Ef 1,9).

2604

Drugo molitev sporoča sv. Janez (prim. Jn 11,41-42), iz časa tik pred Lazarjevim vstajenjem. Zahvala stoji pred dogodkom: "Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal", v čemer je vključeno, da Oče vedno uslišuje njegovo prošnjo; in Jezus takoj doda: "Vedel sem, da me vselej uslišiš", v čemer je vključeno, da Jezus s svoje strani neprestano prosi. Tako nam Jezusova molitev, ki jo prešinja zahvaljevanje, razodeva, kako naj prosimo: Preden je dar podeljen, se Jezus oklepa njega, ki podarja in podarja sebe v svojih darovih. Podaritelj je dragocenejši od podeljenega daru, on je "zaklad" in v njem je srce njegovega Sina; dar je podeljen za "navržek" (prim. Mt 6,21.33).

Jezusova "velikoduhovniška" molitev (prim. Jn 17) zavzema v odrešenjski zgodovini posebno mesto. O njej bo premislek na koncu prvega oddelka. V njej se namreč razodeva vedno aktualna molitev našega velikega duhovnika, hkrati pa vsebuje to, česar nas Jezus uči v tisti naši molitvi k našemu Očetu, o kateri bo govor v drugem oddelku.

2605

Ko je prišla ura, v kateri je izpolnil Očetov načrt ljubezni, daje Jezus zaslutiti brezdanjo globino svoje sinovske molitve, ne samo pred svobodno izročitvijo samega sebe ("Oče... ne moja volja, temveč tvoja": Lk 22,42), temveč prav do svojih zadnjih besed na križu, tam, kjer je moliti in dati se le eno: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34); "Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju" (Lk 24,43); "Žena, glej, tvoj sin" - "Glej, tvoja mati" (Jn 19,26-27); "Žejen sem!" (Jn 19,28); "Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34; prim. Ps 22,2); "Dopolnjeno je" (Jn 19,30); "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46); do tistega "glasnega klica", s katerim izdihne, ko izroči duha (prim. Mr 15,37; Jn 19,30b).

2606

Vse stiske človeštva vseh časov, človeštva, ki je zasužnjeno grehu in smrti, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja so zbrane v tem kriku učlovečene Besede. Oče jih sprejme in jih, onkraj slehernega upanja, usliši, s tem da obudi svojega Sina. Tako se spolni in dovrši drama molitve v stvarjenjskem in odrešenjskem božjem načrtu. Psalmi nam dajejo ključ do nje v Kristusu. V "danes" vstajenja govori Oče: "Moj sin si ti; jaz sem te danes rodil. Zahtevaj (prosi) od mene in dam ti narode v dediščino in meje zemlje v tvojo lastnino" (Ps 2,7-8; prim. Apd 13,33).6

Pismo Hebrejcem v dramatičnih izrazih govori, kako Jezusova molitev izvršuje zmago odrešenja: "On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine, dosegel popolnost in postal vsem, ki ga ubogajo, počelo večnega zveličanja" (Heb 5,7-9).

Jezus uči moliti

2607

Ko Jezus moli, nas že uči moliti. Z božjo zamislijo skladna pot naše molitve je njegova molitev k svojemu Očetu. Evangelij pa nam daje tudi izrečni Jezusov nauk o molitvi. Kot vzgojitelj nas prime tam, kjer smo, in nas polagoma vodi k Očetu. Ko se Jezus obrača k množicam, ki hodijo za njim, začne s tistim, kar vedo o molitvi že iz stare zaveze, in jih odpira novosti božjega kraljestva, ki prihaja. Nato jim to novost odkriva v prilikah. Končno svojim učencem, ki bodo morali biti vzgojitelji molitve v njegovi Cerkvi, pozneje odkrito govori o Očetu in o Svetem Duhu.