Domov/Katekizem/KKC 2603

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2603

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 2. člen: V polnosti časov

2601

"Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti'" (Lk 11,1). Ali se v Kristusovem učencu ne zbudi hrepenenje po molitvi, ko najprej gleda svojega Učitelja, kako moli? Tedaj se je more naučiti od Učitelja molitve. Ko otroci gledajo in poslušajo Sina, se naučijo moliti in prositi Očeta.

2602

Jezus se pogosto umika v odmaknjene kraje, v samoto, na goro, najraje ponoči, da bi molil (prim. Mr 1,35; 6,46; Lk 5,16). Jezus nosi v svoji molitvi ljudi, ker si tudi v svojem učlovečenju privzema človeško naravo, in jih daruje Očetu, ko daruje sam sebe. On, Beseda, ki si je "privzela meso", je v svoji človeški molitvi deležen vsega tistega, kar živijo "njegovi bratje" (Heb 2,12); deležen je njihovih slabosti in sotrpi, da bi jih tega osvobodil (prim. Heb 2,15; 4,15). Saj ga je Oče za to poslal. Njegove besede in njegova dela se potemtakem izkazujejo kot vidno razodevanje njegove molitve "na skrivnem".

2603

Iz časa Kristusovega javnega delovanja so evangelisti ohranili dve bolj izrečni njegovi molitvi. Obe se začenjata z zahvalo. V prvi (prim. Mt 11,25-27 in Lk 10,21-23) Jezus poveličuje Očeta, priznava ga in ga hvali, ker je skrivnosti božjega kraljestva prikril tistim, ki se imajo za učene, in jih razodel "malim" (ubogim iz blagrov). Njegov vzradoščeni "dB, Oče!" izraža najgloblje dno njegovega srca, njegovo privrženost temu, kar je "všeč" Očetu, kot odmev na "zgČdi se" njegove Matere ob njegovem spočetju in predigra k tistemu "zgČdi se", katerega je nato v svojem smrtnem boju izrekel Očetu. Vsa Jezusova molitev obstaja v tej ljubeči privrženosti njegovega človeškega srca "skrivnosti Očetove volje" (prim. Ef 1,9).

2604

Drugo molitev sporoča sv. Janez (prim. Jn 11,41-42), iz časa tik pred Lazarjevim vstajenjem. Zahvala stoji pred dogodkom: "Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal", v čemer je vključeno, da Oče vedno uslišuje njegovo prošnjo; in Jezus takoj doda: "Vedel sem, da me vselej uslišiš", v čemer je vključeno, da Jezus s svoje strani neprestano prosi. Tako nam Jezusova molitev, ki jo prešinja zahvaljevanje, razodeva, kako naj prosimo: Preden je dar podeljen, se Jezus oklepa njega, ki podarja in podarja sebe v svojih darovih. Podaritelj je dragocenejši od podeljenega daru, on je "zaklad" in v njem je srce njegovega Sina; dar je podeljen za "navržek" (prim. Mt 6,21.33).

Jezusova "velikoduhovniška" molitev (prim. Jn 17) zavzema v odrešenjski zgodovini posebno mesto. O njej bo premislek na koncu prvega oddelka. V njej se namreč razodeva vedno aktualna molitev našega velikega duhovnika, hkrati pa vsebuje to, česar nas Jezus uči v tisti naši molitvi k našemu Očetu, o kateri bo govor v drugem oddelku.

2605

Ko je prišla ura, v kateri je izpolnil Očetov načrt ljubezni, daje Jezus zaslutiti brezdanjo globino svoje sinovske molitve, ne samo pred svobodno izročitvijo samega sebe ("Oče... ne moja volja, temveč tvoja": Lk 22,42), temveč prav do svojih zadnjih besed na križu, tam, kjer je moliti in dati se le eno: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34); "Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju" (Lk 24,43); "Žena, glej, tvoj sin" - "Glej, tvoja mati" (Jn 19,26-27); "Žejen sem!" (Jn 19,28); "Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34; prim. Ps 22,2); "Dopolnjeno je" (Jn 19,30); "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46); do tistega "glasnega klica", s katerim izdihne, ko izroči duha (prim. Mr 15,37; Jn 19,30b).