Potem ko se je v samoti ob potoku Keritu naučil usmiljenja, nauči vdovo iz Sarepte verovati v božjo besedo; in to vero potrdi s svojo gorečo molitvijo: Bog obudi k življenju vdovinega otroka (prim. 1 Kr 17,7-24).
Ob daritvi na gori Karmel, odločilni preizkušnji za vero božjega ljudstva, použije na Elijevo prošnjo Gospodov ogenj žgalno daritev, "ob času, ko se daruje večerna daritev". "Usliši me, Gospod, usliši me!" so Elijeve besede, ki jih vzhodne liturgije povzemajo v evharistični epiklezi (v klicanju k Svetemu Duhu) (prim. 1 Kr 18,20-39).
Ko se končno Elija zopet vrača v puščavo naproti kraju, kjer se je živi in pravi Bog razodel svojemu ljudstvu, se kakor Mojzes zateče v "votlino skale" do trenutka, ko "gre mimo" skrivnostna navzočnost Boga (prim. 1 Kr 19,1-14; 2 Mz 33,19-23): spoznanje božjega veličastva sije na obrazu Kristusa, križanega in vstalega (prim. 2 Kor 4,6).