Elija je oče prerokov, "iz rodu tistih, ki iščejo Jakobovega Boga, ki iščejo njegovo obličje" (prim. Ps 24,6). Njegovo ime, "Gospod je moj Bog", naznanja klic ljudstva v odgovor na njegovo molitev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,39). Sv. Jakob opozarja nanj, da bi nas spodbudil k molitvi: "Veliko premore goreča molitev pravičnega" (Jak 5,16b-18).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi
Potem ko se je v samoti ob potoku Keritu naučil usmiljenja, nauči vdovo iz Sarepte verovati v božjo besedo; in to vero potrdi s svojo gorečo molitvijo: Bog obudi k življenju vdovinega otroka (prim. 1 Kr 17,7-24).
Ob daritvi na gori Karmel, odločilni preizkušnji za vero božjega ljudstva, použije na Elijevo prošnjo Gospodov ogenj žgalno daritev, "ob času, ko se daruje večerna daritev". "Usliši me, Gospod, usliši me!" so Elijeve besede, ki jih vzhodne liturgije povzemajo v evharistični epiklezi (v klicanju k Svetemu Duhu) (prim. 1 Kr 18,20-39).
Ko se končno Elija zopet vrača v puščavo naproti kraju, kjer se je živi in pravi Bog razodel svojemu ljudstvu, se kakor Mojzes zateče v "votlino skale" do trenutka, ko "gre mimo" skrivnostna navzočnost Boga (prim. 1 Kr 19,1-14; 2 Mz 33,19-23): spoznanje božjega veličastva sije na obrazu Kristusa, križanega in vstalega (prim. 2 Kor 4,6).
V srečevanju "z Bogom iz obličja v obličje" črpajo preroki luč in moč za svoje poslanstvo. Njihova molitev ni beg pred nevernim svetom, temveč poslušanje božje besede, včasih prerekanje ali tožba, vedno pa priprošnja, ki pričakuje in pripravlja poseg Boga rešitelja, Gospoda zgodovine (prim. Am 7,2.5; Iz 6,5.8.11; Jer 1,6; 15,15-18; 20,7-18).
Psalmi, molitev na shodu
Od Davida do Mesijevega prihoda vsebujejo svete knjige molitvena besedila, ki pričujejo, kako se je poglabljala molitev zase in za druge (prim. Ezd 9,6-15; Neh 1,4-11; Jon 2,3-10; Tob 3,11-16; Jdt 9,2-14). Psalme (ali "hvalnice"), ki so mojstrovina molitve v stari zavezi, so polagoma zbrali v zbirko petih knjig.
Psalmi nahranjajo in izražajo molitev božjega ljudstva kot shoda na velike praznike v Jeruzalemu in vsako soboto v sinagogah. Ta molitev je neločljivo osebna in skupnostna; tiče se tistih, ki molijo, in vseh ljudi; dviga se iz Svete dežele in iz skupnosti v diaspori, a zajema vse stvarstvo; v spomin kliče rešilne dogodke iz preteklosti in se razprostranja do dovršitve zgodovine; spominja se že uresničenih božjih obljub in pričakuje Mesija, ki jih bo dokončno spolnil. Moljeni in spolnjeni v Kristusu ostanejo psalmi bistveni za molitev njegove Cerkve (prim. UMB 100-109).