Domov/Katekizem/KKC 2583

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2583

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

Elija, preroki in spreobrnjenje srca

2581

Tempelj bi moral biti za božje ljudstvo kraj njegove vzgoje za molitev: romanja, prazniki, klavne daritve, večerno darovanje, zažiganje kadila, "položni" hlebi, vsa ta znamenja svetosti in slave neskončno vzvišenega in povsem bližnjega Boga so bila pozivi in pota k molitvi. A ritualizem (pozunanjeno obredje) je ljudstvo pogosto potegnilo v preveč zunanje bogočastje. Potrebna je bila vzgoja vere, spreobrnjenje srca. To je bilo poslanstvo prerokov pred izgnanstvom in po njem.

2582

Elija je oče prerokov, "iz rodu tistih, ki iščejo Jakobovega Boga, ki iščejo njegovo obličje" (prim. Ps 24,6). Njegovo ime, "Gospod je moj Bog", naznanja klic ljudstva v odgovor na njegovo molitev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,39). Sv. Jakob opozarja nanj, da bi nas spodbudil k molitvi: "Veliko premore goreča molitev pravičnega" (Jak 5,16b-18).

2583

Potem ko se je v samoti ob potoku Keritu naučil usmiljenja, nauči vdovo iz Sarepte verovati v božjo besedo; in to vero potrdi s svojo gorečo molitvijo: Bog obudi k življenju vdovinega otroka (prim. 1 Kr 17,7-24).

Ob daritvi na gori Karmel, odločilni preizkušnji za vero božjega ljudstva, použije na Elijevo prošnjo Gospodov ogenj žgalno daritev, "ob času, ko se daruje večerna daritev". "Usliši me, Gospod, usliši me!" so Elijeve besede, ki jih vzhodne liturgije povzemajo v evharistični epiklezi (v klicanju k Svetemu Duhu) (prim. 1 Kr 18,20-39).

Ko se končno Elija zopet vrača v puščavo naproti kraju, kjer se je živi in pravi Bog razodel svojemu ljudstvu, se kakor Mojzes zateče v "votlino skale" do trenutka, ko "gre mimo" skrivnostna navzočnost Boga (prim. 1 Kr 19,1-14; 2 Mz 33,19-23): spoznanje božjega veličastva sije na obrazu Kristusa, križanega in vstalega (prim. 2 Kor 4,6).

2584

V srečevanju "z Bogom iz obličja v obličje" črpajo preroki luč in moč za svoje poslanstvo. Njihova molitev ni beg pred nevernim svetom, temveč poslušanje božje besede, včasih prerekanje ali tožba, vedno pa priprošnja, ki pričakuje in pripravlja poseg Boga rešitelja, Gospoda zgodovine (prim. Am 7,2.5; Iz 6,5.8.11; Jer 1,6; 15,15-18; 20,7-18).

Psalmi, molitev na shodu

2585

Od Davida do Mesijevega prihoda vsebujejo svete knjige molitvena besedila, ki pričujejo, kako se je poglabljala molitev zase in za druge (prim. Ezd 9,6-15; Neh 1,4-11; Jon 2,3-10; Tob 3,11-16; Jdt 9,2-14). Psalme (ali "hvalnice"), ki so mojstrovina molitve v stari zavezi, so polagoma zbrali v zbirko petih knjig.