Domov/Katekizem/KKC 2581

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2581

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

2579

David je v odličnem pomenu besede kralj "po božjem srcu", pastir, ki moli za svoje ljudstvo in v njegovem imenu; tisti, ki je s pokorščino božji volji, s hvaljenjem in skesanostjo postal zgled za molitev ljudstva. Molitev tega božjega maziljenca je zvesto oklepanje božje obljube (prim. 2 Sam 7,18-29), ljubeče in veselo zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod. V psalmih je David po navdihovanju Svetega Duha prvi prerok judovske in krščanske molitve. Molitev Kristusa, resničnega Mesija in Davidovega sina, je nato razodela in dovršila smisel te molitve.

2580

Jeruzalemski tempelj, hiša molitve, ki jo je hotel sezidati David, je delo njegovega sina Salomona. Molitev ob posvečenju templja (prim. 1 Kr 8,10-61) se opira na božjo obljubo in njegovo zavezo, na dejavno navzočnost božjega imena med svojim ljudstvom in živi spomin na velika dela ob izhodu iz Egipta. Kralj tedaj dvigne roke k nebesom in prosi Gospoda zase, za vse ljudstvo, za prihodnje rodove, za odpuščanje njih grehov in za njihove vsakdanje potrebe, da bi vsi narodi vedeli, da je on edini Bog in da je srce njegovega ljudstva v celoti njegovo.

Elija, preroki in spreobrnjenje srca

2581

Tempelj bi moral biti za božje ljudstvo kraj njegove vzgoje za molitev: romanja, prazniki, klavne daritve, večerno darovanje, zažiganje kadila, "položni" hlebi, vsa ta znamenja svetosti in slave neskončno vzvišenega in povsem bližnjega Boga so bila pozivi in pota k molitvi. A ritualizem (pozunanjeno obredje) je ljudstvo pogosto potegnilo v preveč zunanje bogočastje. Potrebna je bila vzgoja vere, spreobrnjenje srca. To je bilo poslanstvo prerokov pred izgnanstvom in po njem.

2582

Elija je oče prerokov, "iz rodu tistih, ki iščejo Jakobovega Boga, ki iščejo njegovo obličje" (prim. Ps 24,6). Njegovo ime, "Gospod je moj Bog", naznanja klic ljudstva v odgovor na njegovo molitev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,39). Sv. Jakob opozarja nanj, da bi nas spodbudil k molitvi: "Veliko premore goreča molitev pravičnega" (Jak 5,16b-18).

2583

Potem ko se je v samoti ob potoku Keritu naučil usmiljenja, nauči vdovo iz Sarepte verovati v božjo besedo; in to vero potrdi s svojo gorečo molitvijo: Bog obudi k življenju vdovinega otroka (prim. 1 Kr 17,7-24).

Ob daritvi na gori Karmel, odločilni preizkušnji za vero božjega ljudstva, použije na Elijevo prošnjo Gospodov ogenj žgalno daritev, "ob času, ko se daruje večerna daritev". "Usliši me, Gospod, usliši me!" so Elijeve besede, ki jih vzhodne liturgije povzemajo v evharistični epiklezi (v klicanju k Svetemu Duhu) (prim. 1 Kr 18,20-39).

Ko se končno Elija zopet vrača v puščavo naproti kraju, kjer se je živi in pravi Bog razodel svojemu ljudstvu, se kakor Mojzes zateče v "votlino skale" do trenutka, ko "gre mimo" skrivnostna navzočnost Boga (prim. 1 Kr 19,1-14; 2 Mz 33,19-23): spoznanje božjega veličastva sije na obrazu Kristusa, križanega in vstalega (prim. 2 Kor 4,6).