Katekizem katoliške Cerkve

KKC 251

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › III. Sveta Trojica v nauku vere

III. Sveta Trojica v nauku vere

Izoblikovanje dogme o sveti Trojici

249

Razodeta resnica o sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta. Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve. Takšne formulacije najdemo že v apostolskih spisih, recimo v onem pozdravu, ki si ga je prevzelo evharistično bogoslužje: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi" (2 Kor 13,13; prim. 1 Kor 12,4-6; Ef 4,4-6).

250

V prvih stoletjih je Cerkev poskušala izrečneje izraziti svojo trinitarično vero tako zaradi tega, da bi tako poglobila svoje lastno umevanje vere, kakor tudi zaradi tega, da bi jo branila zoper zmote, ki so to vero pačile. To je bilo delo starih cerkvenih zborov, ki jim je bilo v pomoč teološko delo cerkvenih očetov in jih je podpiral verski čut krščanskega ljudstva.

251

Za formulacijo dogme o Trojici, je Cerkev morala razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: "podstat", "oseba" ali "hipostaza", "odnos", itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej oznaševali tudi neizrekljivo Skrivnost, "neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško" (Vblj 2).

252

Cerkev uporablja izraz "podstat" (preveden včasih z "bistvo" ali z "narava") za oznašitev božje biti v njeni enoti; izraz "oseba" ali "hipostaza" za oznašitev Očeta, Sina in Svetega Duha v realni različnosti med njimi; in izraz "odnos" za oznašitev dejstva, da njihova različnost obstaja v razmerju enega do drugega (oz. drugih dveh).

Dogma o sveti Trojici

253

Trojica je ena. Ne priznavamo (izpovedujemo) tri bogove, ampak enega samega Boga v treh osebah: "enobistveno Trojico" (2. carigrajski koncil leta 553: DS 421). Božje osebe si ne delijo enega samega božanstva, marveč je vsaka izmed njih Bog v vsej celoti: "Če pa rečemo, da je Oče isto kakor Sin, Sin isto kakor Oče, Oče in Sin isto kakor Sveti Duh, to se pravi: po naravi en Bog" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 530). "Vsaka od treh oseb je tista stvarnost, se pravi tista podstat, bistvo ali božja narava" (4. lateranski koncil leta 1215: DS 804).