Za formulacijo dogme o Trojici, je Cerkev morala razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: "podstat", "oseba" ali "hipostaza", "odnos", itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej oznaševali tudi neizrekljivo Skrivnost, "neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško" (Vblj 2).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › III. Sveta Trojica v nauku vere
Cerkev uporablja izraz "podstat" (preveden včasih z "bistvo" ali z "narava") za oznašitev božje biti v njeni enoti; izraz "oseba" ali "hipostaza" za oznašitev Očeta, Sina in Svetega Duha v realni različnosti med njimi; in izraz "odnos" za oznašitev dejstva, da njihova različnost obstaja v razmerju enega do drugega (oz. drugih dveh).
Dogma o sveti Trojici
Trojica je ena. Ne priznavamo (izpovedujemo) tri bogove, ampak enega samega Boga v treh osebah: "enobistveno Trojico" (2. carigrajski koncil leta 553: DS 421). Božje osebe si ne delijo enega samega božanstva, marveč je vsaka izmed njih Bog v vsej celoti: "Če pa rečemo, da je Oče isto kakor Sin, Sin isto kakor Oče, Oče in Sin isto kakor Sveti Duh, to se pravi: po naravi en Bog" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 530). "Vsaka od treh oseb je tista stvarnost, se pravi tista podstat, bistvo ali božja narava" (4. lateranski koncil leta 1215: DS 804).
Božje osebe so stvarno različne med seboj. "Bog je eden, toda ni samotarski" (Fides Damasi: DS 71). "Oče", "Sin", "Sveti Duh" niso samo imena za različne modalnosti (načine) božje biti, saj so stvarno različni med seboj: "Ni namreč Oče isti kakor Sin, ni Sin isti kakor Oče, tudi ni Sveti Duh isti kakor Oče ali Sin" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 530). Med seboj se razlikujejo po odnosu do izvora: "Oče je tisti, ki rodi, Sin tisti, ki je rojen, in Sveti Duh tisti, ki izhaja" (4. lateranski koncil leta 1215: DS 804). Božja enota je trojstvena (troedina).
Božje osebe so v odnosu druga do druge (oz. do drugih dveh). Ker stvarna različnost ne razdeljuje božje enote, zato stvarna različnost oseb med seboj obstaja edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v razmerje ene do druge (oz. drugih dveh): "V osebnih imenih, ki izražajo odnose, se Oče nanaša na Sina, Sin na Očeta in Sveti Duh na oba. Kljub temu pa verujemo v eno naravo ali bistvo, kajti tri osebe izražajo ravno odnose" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 528). V resnici "je vse v njih eno, razen kjer obstoji nasprotje v medsebojnih odnosih" (florentinski koncil leta 1442: DS 1330). "Zaradi te enote je Oče ves v Sinu, ves v Svetem Duhu; Sin je ves v Očetu, ves v Svetem Duhu; Sveti Duh je ves v Očetu, ves v Sinu" (florentinski koncil leta 1441: DS 1331).