Katekizem katoliške Cerkve

KKC 250

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › III. Sveta Trojica v nauku vere

248

Vzhodno izročilo izraža najprej to, da je Oče prvi vir v razmerju do Svetega Duha. Ko izpoveduje, da Sveti Duh, "izhaja od Očeta" (Jn 15,26), trdi, da Sveti Duh izhaja od Očeta po Sinu (prim. M 2). Zahodno izročilo izraža najprej enobistveno občestvo med Očetom in Sinom, ko pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina (Filioque). To pravi "zakonito in razumno" (florentinski koncil leta 1439: DS 1302), kajti večni red božjih oseb v njihovem enobistvenem občestvu vključuje, da je Oče kot "počelo brez počela" (DS 1331) prvi izvir Duha, vendar tudi, da je Oče kot Oče edinega Sina skupaj z njim "eno počelo izhajanja Svetega Duha" (2. lyonski koncil leta 1274: DS 850). Ta zakonita komplementarnost, če ni preveč toga, ne prizadene istovetnosti vere v realnosti iste izpovedovane skrivnosti.

III. Sveta Trojica v nauku vere

Izoblikovanje dogme o sveti Trojici

249

Razodeta resnica o sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta. Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve. Takšne formulacije najdemo že v apostolskih spisih, recimo v onem pozdravu, ki si ga je prevzelo evharistično bogoslužje: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi" (2 Kor 13,13; prim. 1 Kor 12,4-6; Ef 4,4-6).

250

V prvih stoletjih je Cerkev poskušala izrečneje izraziti svojo trinitarično vero tako zaradi tega, da bi tako poglobila svoje lastno umevanje vere, kakor tudi zaradi tega, da bi jo branila zoper zmote, ki so to vero pačile. To je bilo delo starih cerkvenih zborov, ki jim je bilo v pomoč teološko delo cerkvenih očetov in jih je podpiral verski čut krščanskega ljudstva.

251

Za formulacijo dogme o Trojici, je Cerkev morala razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: "podstat", "oseba" ali "hipostaza", "odnos", itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej oznaševali tudi neizrekljivo Skrivnost, "neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško" (Vblj 2).

252

Cerkev uporablja izraz "podstat" (preveden včasih z "bistvo" ali z "narava") za oznašitev božje biti v njeni enoti; izraz "oseba" ali "hipostaza" za oznašitev Očeta, Sina in Svetega Duha v realni različnosti med njimi; in izraz "odnos" za oznašitev dejstva, da njihova različnost obstaja v razmerju enega do drugega (oz. drugih dveh).