Trditve filioque ne najdemo v carigrajski veroizpovedi leta 381. Toda na temelju starega latinskega in aleksandrijskega izročila je to papež sv. Leon že dogmatično izpovedal leta 447 (prim. DS 284), še preden je Rim na kalcedonskem koncilu leta 451 spoznal in sprejel veroizpoved iz leta 381. Uporabljanje tega obrazca v Credo je bilo polagoma dopuščeno v latinski liturgiji (med osmim in enajstim stoletjem). Uvedba filioque v nicejsko- carigrajsko veroizpoved znotraj latinske liturgije pa še danes sestavlja spor s pravoslavnimi Cerkvami.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › III. Sveta Trojica v nauku vere
Vzhodno izročilo izraža najprej to, da je Oče prvi vir v razmerju do Svetega Duha. Ko izpoveduje, da Sveti Duh, "izhaja od Očeta" (Jn 15,26), trdi, da Sveti Duh izhaja od Očeta po Sinu (prim. M 2). Zahodno izročilo izraža najprej enobistveno občestvo med Očetom in Sinom, ko pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina (Filioque). To pravi "zakonito in razumno" (florentinski koncil leta 1439: DS 1302), kajti večni red božjih oseb v njihovem enobistvenem občestvu vključuje, da je Oče kot "počelo brez počela" (DS 1331) prvi izvir Duha, vendar tudi, da je Oče kot Oče edinega Sina skupaj z njim "eno počelo izhajanja Svetega Duha" (2. lyonski koncil leta 1274: DS 850). Ta zakonita komplementarnost, če ni preveč toga, ne prizadene istovetnosti vere v realnosti iste izpovedovane skrivnosti.
III. Sveta Trojica v nauku vere
Izoblikovanje dogme o sveti Trojici
Razodeta resnica o sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta. Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve. Takšne formulacije najdemo že v apostolskih spisih, recimo v onem pozdravu, ki si ga je prevzelo evharistično bogoslužje: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi" (2 Kor 13,13; prim. 1 Kor 12,4-6; Ef 4,4-6).
V prvih stoletjih je Cerkev poskušala izrečneje izraziti svojo trinitarično vero tako zaradi tega, da bi tako poglobila svoje lastno umevanje vere, kakor tudi zaradi tega, da bi jo branila zoper zmote, ki so to vero pačile. To je bilo delo starih cerkvenih zborov, ki jim je bilo v pomoč teološko delo cerkvenih očetov in jih je podpiral verski čut krščanskega ljudstva.
Za formulacijo dogme o Trojici, je Cerkev morala razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: "podstat", "oseba" ali "hipostaza", "odnos", itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej oznaševali tudi neizrekljivo Skrivnost, "neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško" (Vblj 2).