Katekizem katoliške Cerkve

KKC 247

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 2. odstavek: Oče › II. Razodetje Boga kot Trojice

245

Apostolsko vero, ki se nanaša na Svetega Duha, je izpovedal drugi vesoljni cerkveni zbor leta 381 v Carigradu: "Verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta" (DS 150). Cerkev s tem priznava Očeta kot "studenec in izvor vsega božanstva" (6. toledski pokr. koncil leta 638: DS 525). Večni izvor Svetega Duha pa ni brez zveze s Sinovim: "Sveti Duh, tretja oseba v Trojici, je prav isti Bog z Očetom in Sinom: enega bistva in tudi ene narave. (...) Imenuje pa se ne le Duh Očeta, tudi ne le Duh Sina, ampak hkrati Duh Očeta in Sina" (11. toledski pokr. koncil leta 675: DS 527). Credo carigrajskega koncila izpoveduje: "Z Očetom in Sinom ga molimo in slavimo" (DS 150).

246

Credo latinskega izročila izpoveduje, da Sveti Duh "izhaja iz Očeta in Sina (Filioque)". Florentinski koncil leta 1438 razjasnjuje: "Sveti Duh ima svoje bistvo in svojo bit hkrati iz Očeta in Sina ter večno izhaja iz obeh kot iz enega samega počela in po enem samem dahnjenju... In ker je vse tisto, kar je Očetovega, Oče sam dal svojemu edinemu Sinu, ko ga je rodil, razen svoje biti kot biti Očeta, zato ima Sin prav to izhajanje Svetega Duha po Sinu vekomaj od svojega Očeta, ki je rodil Sina od vekomaj" (DS 1300-1301).

247

Trditve filioque ne najdemo v carigrajski veroizpovedi leta 381. Toda na temelju starega latinskega in aleksandrijskega izročila je to papež sv. Leon že dogmatično izpovedal leta 447 (prim. DS 284), še preden je Rim na kalcedonskem koncilu leta 451 spoznal in sprejel veroizpoved iz leta 381. Uporabljanje tega obrazca v Credo je bilo polagoma dopuščeno v latinski liturgiji (med osmim in enajstim stoletjem). Uvedba filioque v nicejsko- carigrajsko veroizpoved znotraj latinske liturgije pa še danes sestavlja spor s pravoslavnimi Cerkvami.

248

Vzhodno izročilo izraža najprej to, da je Oče prvi vir v razmerju do Svetega Duha. Ko izpoveduje, da Sveti Duh, "izhaja od Očeta" (Jn 15,26), trdi, da Sveti Duh izhaja od Očeta po Sinu (prim. M 2). Zahodno izročilo izraža najprej enobistveno občestvo med Očetom in Sinom, ko pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina (Filioque). To pravi "zakonito in razumno" (florentinski koncil leta 1439: DS 1302), kajti večni red božjih oseb v njihovem enobistvenem občestvu vključuje, da je Oče kot "počelo brez počela" (DS 1331) prvi izvir Duha, vendar tudi, da je Oče kot Oče edinega Sina skupaj z njim "eno počelo izhajanja Svetega Duha" (2. lyonski koncil leta 1274: DS 850). Ta zakonita komplementarnost, če ni preveč toga, ne prizadene istovetnosti vere v realnosti iste izpovedovane skrivnosti.

III. Sveta Trojica v nauku vere

Izoblikovanje dogme o sveti Trojici

249

Razodeta resnica o sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta. Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve. Takšne formulacije najdemo že v apostolskih spisih, recimo v onem pozdravu, ki si ga je prevzelo evharistično bogoslužje: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi" (2 Kor 13,13; prim. 1 Kor 12,4-6; Ef 4,4-6).