Vendar je že v stari zavezi Bog odredil ali dovolil postavljanje podob, ki bi mogle simbolično voditi k odrešenju po učlovečeni Besedi: tako bronasta kača (prim. 4 Mz 21,4-9; Mdr 16,5-14; Jn 3,14-15). skrinja zaveze in kerubi (prim. 2 Mz 25,10-22; 1 Kr 6,23-28; 7,23-26).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › IV. Ne delaj si rezane podobe...
Opirajoč se na skrivnost učlovečene Besede je sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji (l. 787) zoper ikonoklaste zatrdil upravičenost češčenje ikon: Kristusovih, pa tudi podob Matere, angelov in vseh svetnikov. S tem, da se je učlovečil, je božji Sin uvedel novo "oikonomijo" podob.
Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se "podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru" (sv. Bazilij, Spir. 18,45) in "kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana" (2. nicejski koncil: DS 601; prim. tridentinski koncil: DS 1821-1825; 2. vatikanski koncil: B 126; C 67). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je "spoštljivo češčenje (veneratio)" in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu:
Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).
Na kratko
"Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo" (5 Mz 6,5).
Prva zapoved človeka poziva, naj veruje v Boga, upa vanj in ga ljubi nad vse.