Domov/Katekizem/KKC 2130

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2130

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › IV. Ne delaj si rezane podobe...

2128

Agnosticizem more včasih vsebovati neko iskanje Boga. a more prav tako biti brezbrižnost, beg pred poslednjim bivanjskim vprašanjem in lenoba nravne vesti. Vse preveč pogosto je agnosticizem enakovreden praktičnemu ateizmu.

IV. Ne delaj si rezane podobe...

2129

Strogo božje naro}iloje vključevalo prepoved slehernega upodabljanja Boga s človeško roko. Peta Mojzesova knjiga pojasnjuje: "...kajti niste videli nikakršne podobe ta dan, ko vam je Gospod govoril na Horebu iz ognja! Ne ravnajte torej napak in si ne delajte rezane podobe v obliki karšnegakoli kipa..." (5 Mz 4,15-16). Izraelu se je razodel absolutno transcendentalni (vse presegajoči) Bog. "On je vse", toda hkrati je "večji kot vsa njegova dela" (Sir 43,27-28). Bog sam je "izvir vse ustvarjene lepote" (Mdr 13,3).

2130

Vendar je že v stari zavezi Bog odredil ali dovolil postavljanje podob, ki bi mogle simbolično voditi k odrešenju po učlovečeni Besedi: tako bronasta kača (prim. 4 Mz 21,4-9; Mdr 16,5-14; Jn 3,14-15). skrinja zaveze in kerubi (prim. 2 Mz 25,10-22; 1 Kr 6,23-28; 7,23-26).

2131

Opirajoč se na skrivnost učlovečene Besede je sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji (l. 787) zoper ikonoklaste zatrdil upravičenost češčenje ikon: Kristusovih, pa tudi podob Matere, angelov in vseh svetnikov. S tem, da se je učlovečil, je božji Sin uvedel novo "oikonomijo" podob.

2132

Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se "podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru" (sv. Bazilij, Spir. 18,45) in "kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana" (2. nicejski koncil: DS 601; prim. tridentinski koncil: DS 1821-1825; 2. vatikanski koncil: B 126; C 67). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je "spoštljivo češčenje (veneratio)" in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu:

Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).