Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se "podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru" (sv. Bazilij, Spir. 18,45) in "kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana" (2. nicejski koncil: DS 601; prim. tridentinski koncil: DS 1821-1825; 2. vatikanski koncil: B 126; C 67). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je "spoštljivo češčenje (veneratio)" in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu:
Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).