Opirajoč se na skrivnost učlovečene Besede je sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji (l. 787) zoper ikonoklaste zatrdil upravičenost češčenje ikon: Kristusovih, pa tudi podob Matere, angelov in vseh svetnikov. S tem, da se je učlovečil, je božji Sin uvedel novo "oikonomijo" podob.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › IV. Ne delaj si rezane podobe...
Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se "podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru" (sv. Bazilij, Spir. 18,45) in "kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana" (2. nicejski koncil: DS 601; prim. tridentinski koncil: DS 1821-1825; 2. vatikanski koncil: B 126; C 67). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je "spoštljivo češčenje (veneratio)" in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu:
Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).
Na kratko
"Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo" (5 Mz 6,5).
Prva zapoved človeka poziva, naj veruje v Boga, upa vanj in ga ljubi nad vse.
"Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi" (Mt 4,10).
Moliti Boga, ga prositi, mu izkazovati češčenje, ki mu gre, izpolnjevati obljube in zaobljube, ki smo mu jih naredili, so dejanja bogovdanosti kreposti, ki izhajajo iz pokorščine do prve zapovedi.