Domov/Katekizem/KKC 1899

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1899

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › I. Oblast

Člen 2 UDELEŽENOST PRI DRUŽBENEM ŽIVLJENJU

I. Oblast

1897

"Življenje v družbi ne more biti urejeno in plodno, če je ne vodijo ljudje, ki jim je zakonito podeljena oblast in ki zagotavljajo varstvo institucij in zadovoljivo skrbijo za skupno blaginjo" (Pt 46).

"Oblast" (avtoriteto) imenujemo sposobnost, s katero osebe ali institucije dajejo zakone in odredbe ljudem in pričakujejo od njih pokorščino.

1898

Vsaka človeška skupnost potrebuje oblast, ki naj jo vodi (prim. Leon XIII. enc. "Immortale Dei"; enc. "Diuturnum illud"). Oblast ima teMelj v človeški naravi. Potrebna je za enotnost (edinost, enost) države (družbe). Njena vloga je v tem, da kolikor mogoče zagotovi skupni blagor družbe.

1899

Oblast, ki jo zahteva nravni red, izhaja od Boga: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo" (Rim 13,1-2; prim. 1 Pt 2,13-17).

1900

Dolžnost pokorščine nalaga vsem, da izkazujejo oblasti časti, ki ji gredo, in da osebam, ki opravljajo odgovorno službo, izkazujejo spoštovanje in v skladu z njihovimi zaslugami hvaležnost in dobr_hotnost.

Izpod peresa papeža sv. Klemena Rimskega imamo najstarejšo molitev Cerkve za politično oblast (prim. že 1 Tim 2,1-2):

"Dodeli jim, Gospod, zdravje, mir, slogo, trdnost, da bodo brez ovire vršili oblast, ki si jim jo dal. Ti, Gospod, nebeški kralj vekov, daješ človeškim sinovom slavo, čast in oblast nad vsem, kar je na zemlji. Ti, Gospod, ravnaj njihove sklepe, kakor je prav in všeč tvojim očem, da bodo v miru in krotkosti pobožno izvrševali oblast, ki si jim jo ti dal, in dosegli tvoje usmiljenje" (Kor. 61,1-2).

1901

Če oblast kaže na red, ki ga je določil Bog, pa "je določitev državne ureditve in izbira voditeljev prepuščena svobodnemu odločanju državljanov" (CS 74,3).

Različnost političnih ureditev je nravno dopustna, da le prispevajo k zakonitemu blagru skupnosti, ki jih sprejema. Ureditve, katerih narava je v nasprotju z naravno postavo, javnim redom in temeljnimi pravicami ljudi, ne morejo ostvarjati skupnega blagra narodov, katerim so se vsilile.