Vsaka človeška skupnost potrebuje oblast, ki naj jo vodi (prim. Leon XIII. enc. "Immortale Dei"; enc. "Diuturnum illud"). Oblast ima teMelj v človeški naravi. Potrebna je za enotnost (edinost, enost) države (družbe). Njena vloga je v tem, da kolikor mogoče zagotovi skupni blagor družbe.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › I. Oblast
Oblast, ki jo zahteva nravni red, izhaja od Boga: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo" (Rim 13,1-2; prim. 1 Pt 2,13-17).
Dolžnost pokorščine nalaga vsem, da izkazujejo oblasti časti, ki ji gredo, in da osebam, ki opravljajo odgovorno službo, izkazujejo spoštovanje in v skladu z njihovimi zaslugami hvaležnost in dobr_hotnost.
Izpod peresa papeža sv. Klemena Rimskega imamo najstarejšo molitev Cerkve za politično oblast (prim. že 1 Tim 2,1-2):
"Dodeli jim, Gospod, zdravje, mir, slogo, trdnost, da bodo brez ovire vršili oblast, ki si jim jo dal. Ti, Gospod, nebeški kralj vekov, daješ človeškim sinovom slavo, čast in oblast nad vsem, kar je na zemlji. Ti, Gospod, ravnaj njihove sklepe, kakor je prav in všeč tvojim očem, da bodo v miru in krotkosti pobožno izvrševali oblast, ki si jim jo ti dal, in dosegli tvoje usmiljenje" (Kor. 61,1-2).
Če oblast kaže na red, ki ga je določil Bog, pa "je določitev državne ureditve in izbira voditeljev prepuščena svobodnemu odločanju državljanov" (CS 74,3).
Različnost političnih ureditev je nravno dopustna, da le prispevajo k zakonitemu blagru skupnosti, ki jih sprejema. Ureditve, katerih narava je v nasprotju z naravno postavo, javnim redom in temeljnimi pravicami ljudi, ne morejo ostvarjati skupnega blagra narodov, katerim so se vsilile.
Oblast svoje nravne zakonitosti ne črpa sama iz sebe. Ne sme ravnati despotsko (samovoljno), marveč mora delati za skupni blagor kot "nravna sila, ki sta ji za podlago svoboda in zavest, da nosi breme odgovornosti" (CS 74, 2):
Človeška postavodaja ima naravo postave, kolikor je skladna s pravim razumom; od tod je jasno, da izvira iz večne postave. Kolikor bi se oddaljila od razuma, bi jo bilo treba razglasiti za krivično; kajti tedaj bi ji ne pripadala narava postave, marveč bi bila neka oblika Nasilja (sv. Tomaž Akvinski, s.th. 1-2,93,3, ad 2).