Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje "krepost bogovdanosti" (ali bogoslužnosti, lat. religio). Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se odlikuje po trajni ravnočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem razmerju do bližnjega. "Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega!" (3 Mz 19,15). "Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih" (Kol 4,1).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › I. Človeške kreposti
Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar. "Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal" (Ps 118,14). "Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16,33).
Zmernost je nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter "se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca" (Sir 5,2; prim. 37,27-31). Stara zaveza pogosto hvali zmernost: "Ne hodi za svojim poželenjem in odvračaj se od svojih pohot!" (Sir 18,30). V Novi zavezi se srčnost imenuje "treznost" (ali podobno). Velja nam opomin, da naj "trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času" (Tit 2,12).
Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakšne težave, kar je stvar srčnosti; takšna ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevnju veh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti (sv. Avguštin, mor. eccl. 1,25,46).
Kreposti in milost
Človeške kreposti, pridobljene z vzgojo, s premišljenimi dejanji in z vedno obnavljano vztrajnostjo v prizadevanju, očiščuje in dviga božja milost. Z božjo pomočjo te kreposti kujejo značaj in dajejo lahkoto v izvrševanju dobrega. Kreposten človek je srečen, da jih prakticira.
Človeku, ki ga je ranil greh, ni lahko ohranjati moralno ravnovesje. Dar odrešenja po Kristusu nam daj milost, ki je potrebna za to, da vztrajamo v iskanju kreposti. Vsakdo mora vedno prositi za to milost luči in moči, zatekati se k zakramentom, sodelovati s Svetim Duhom, slediti njegovim klicem, naj ljubimo dobro in se varujemo zlega.