Zmernost je nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter "se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca" (Sir 5,2; prim. 37,27-31). Stara zaveza pogosto hvali zmernost: "Ne hodi za svojim poželenjem in odvračaj se od svojih pohot!" (Sir 18,30). V Novi zavezi se srčnost imenuje "treznost" (ali podobno). Velja nam opomin, da naj "trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času" (Tit 2,12).
Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakšne težave, kar je stvar srčnosti; takšna ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevnju veh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti (sv. Avguštin, mor. eccl. 1,25,46).