Domov/Katekizem/KKC 1810

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1810

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › I. Človeške kreposti

1808

Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar. "Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal" (Ps 118,14). "Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16,33).

1809

Zmernost je nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter "se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca" (Sir 5,2; prim. 37,27-31). Stara zaveza pogosto hvali zmernost: "Ne hodi za svojim poželenjem in odvračaj se od svojih pohot!" (Sir 18,30). V Novi zavezi se srčnost imenuje "treznost" (ali podobno). Velja nam opomin, da naj "trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času" (Tit 2,12).

Lepo živeti ni nič drugega kakor ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Stvar zmernosti je, da ohranimo za Boga celotno ljubezen, ki je ne zlomijo prav nikakšne težave, kar je stvar srčnosti; takšna ljubezen, ki služi samo Njemu, kar je stvar pravičnosti, in ki v razločevnju veh reči skrbno bedi, da se ne bi sčasoma prikradli zvijača in laž, kar je naloga razumnosti (sv. Avguštin, mor. eccl. 1,25,46).

Kreposti in milost

1810

Človeške kreposti, pridobljene z vzgojo, s premišljenimi dejanji in z vedno obnavljano vztrajnostjo v prizadevanju, očiščuje in dviga božja milost. Z božjo pomočjo te kreposti kujejo značaj in dajejo lahkoto v izvrševanju dobrega. Kreposten človek je srečen, da jih prakticira.

1811

Človeku, ki ga je ranil greh, ni lahko ohranjati moralno ravnovesje. Dar odrešenja po Kristusu nam daj milost, ki je potrebna za to, da vztrajamo v iskanju kreposti. Vsakdo mora vedno prositi za to milost luči in moči, zatekati se k zakramentom, sodelovati s Svetim Duhom, slediti njegovim klicem, naj ljubimo dobro in se varujemo zlega.

II. Božje kreposti

1812

Človeške kreposti se zakoreninjajo v božjih krepostih, ki prilagajajo človekove zmožnosti za deležnost pri božji naravi (prim. 2 Pt 1, 4), kajti božje kreposti se nanašajo neposredno na Boga. Božje kreposti pripravijo (disponirajo) kristjane razpoložijo za življenje v povezanosti s sveto Trojico. Za svoj izvir, nagib in predmet imajo je troedinega Boga.