"Ljubiti je hoteti nekomu dobro" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2, 26,4). Vsa druga čustva (afekti)imajo svoj izvir v tem prvotnem vzgibu človeškega srca v smeri k dobremu. Samo dobro je ljubljeno (prim. sv. Avguštin, trin. 8,3,4). "Strasti so zle, če je ljubezen zla, in so dobre, če je ljubezen dobra" (sv. Avguštin, civ. 14,7).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › II. Strasti in nravno življenje
II. Strasti in nravno življenje
Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo (opredeljenost) dobijo samo v tisti meri, v kateri so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne "ali zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja ne upira" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,24,1). K popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti; (prim. s.th. 2-2,24,3).
Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen "zbiralnik" podob in afektov (nagnjenj), v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržene v pregrehe.
V krščanskem živjenju Sveti Duh sam dovršuje svoje delo tako, da mobilizira (pritegne) celotno bitje skupaj z njegovimi bolečinami, strahovi in bridkostmi,kakor se to vidi v Gospodovem smrtnem boju in trpljenju. V Kristusu morejo človeška čustva prejeti svojo dovršitev v ljubezni in božji blaženosti.
Nravna popolnost je, če človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi njegovo čutno teženje, kakor pravi psalm: "Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu" (Ps 84,3).