Strasti (čustva) so naravne sestavine človeškega psihizma (človeških psihičnih pojavov), sestavljajo kraj prehoda in zagotavljajo vez med čutnim življenjem in življenjem duha. Naš Gospod označuje človekovo srce kot izvir, iz katerega prihajajo vzgibi strasti (prim. Mr 7,21).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › I. Strasti
Strasti so mnogovrstne. Najbolj temeljna strast (čustvo) je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Ljubezen povzroča hrepenenje po odsotni dobrini in upanje na dosego te dobrine. Gibanje se dovrši v ugodju in veselju nad doseženo dobrino. Zaznavanje zla povzroča sovraštvo, odvrat (beg, fuga) in strah pred prihodnjim zlom. To gibanje se dovrši v žalosti zaradi navzočega zla ali v jezi (ira), ki se mu upira.
"Ljubiti je hoteti nekomu dobro" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2, 26,4). Vsa druga čustva (afekti)imajo svoj izvir v tem prvotnem vzgibu človeškega srca v smeri k dobremu. Samo dobro je ljubljeno (prim. sv. Avguštin, trin. 8,3,4). "Strasti so zle, če je ljubezen zla, in so dobre, če je ljubezen dobra" (sv. Avguštin, civ. 14,7).
II. Strasti in nravno življenje
Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo (opredeljenost) dobijo samo v tisti meri, v kateri so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne "ali zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja ne upira" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,24,1). K popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti; (prim. s.th. 2-2,24,3).
Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen "zbiralnik" podob in afektov (nagnjenj), v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržene v pregrehe.