Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen "zbiralnik" podob in afektov (nagnjenj), v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržene v pregrehe.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › II. Strasti in nravno življenje
V krščanskem živjenju Sveti Duh sam dovršuje svoje delo tako, da mobilizira (pritegne) celotno bitje skupaj z njegovimi bolečinami, strahovi in bridkostmi,kakor se to vidi v Gospodovem smrtnem boju in trpljenju. V Kristusu morejo človeška čustva prejeti svojo dovršitev v ljubezni in božji blaženosti.
Nravna popolnost je, če človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi njegovo čutno teženje, kakor pravi psalm: "Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu" (Ps 84,3).
Na kratko
Izraz "strasti" označuje afekte (nagnjenja) ali čustva. Na podlagi njihovih vzburjenj človek sluti dobro ali sumi zlo.
Glavne strasti so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje in žalost ter jeza.