Domov/Katekizem/KKC 1769

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1769

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › II. Strasti in nravno življenje

II. Strasti in nravno življenje

1767

Same v sebi strasti niso ne dobre ne zle. Svojo nravno kvalifikacijo (opredeljenost) dobijo samo v tisti meri, v kateri so dejansko odvisne od razuma in volje. Strasti se imenujejo prostovoljne "ali zato, ker jim volja ukaže, ali zato, ker se jim volja ne upira" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,24,1). K popolnosti nečesa nravno ali človeško dobrega spada, da razum kroti strasti; (prim. s.th. 2-2,24,3).

1768

Velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb; čustva so neizčrpen "zbiralnik" podob in afektov (nagnjenj), v katerih se izraža nravno življenje. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Pravilna volja naravnava k dobremu in k blaženosti čutne vzgibe, ki jih privzema; zla volja podlega neurejenim strastem in jih razvnema. Vzburjenja in čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržene v pregrehe.

1769

V krščanskem živjenju Sveti Duh sam dovršuje svoje delo tako, da mobilizira (pritegne) celotno bitje skupaj z njegovimi bolečinami, strahovi in bridkostmi,kakor se to vidi v Gospodovem smrtnem boju in trpljenju. V Kristusu morejo človeška čustva prejeti svojo dovršitev v ljubezni in božji blaženosti.

1770

Nravna popolnost je, če človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi njegovo čutno teženje, kakor pravi psalm: "Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu" (Ps 84,3).

Na kratko

1771

Izraz "strasti" označuje afekte (nagnjenja) ali čustva. Na podlagi njihovih vzburjenj človek sluti dobro ali sumi zlo.