5. člen: Nravnost strasti
Človeška oseba se usmerja k blaženosti s svojimi premišljenimi dejanji: strasti ali čustva (občutja), ki jih občuti, ga morejo za to razpoložiti (pripraviti) in k temu prispevati.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › I. Strasti
Človeška oseba se usmerja k blaženosti s svojimi premišljenimi dejanji: strasti ali čustva (občutja), ki jih občuti, ga morejo za to razpoložiti (pripraviti) in k temu prispevati.
Izraz "strasti" pripada krščanski dediščini. Čustva ali strasti so takšne vzburkanosti ali vzgibi čutnosti, ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje spričo tistega, kar čuti ali si predstavlja kot dobro ali kot zlo.
Strasti (čustva) so naravne sestavine človeškega psihizma (človeških psihičnih pojavov), sestavljajo kraj prehoda in zagotavljajo vez med čutnim življenjem in življenjem duha. Naš Gospod označuje človekovo srce kot izvir, iz katerega prihajajo vzgibi strasti (prim. Mr 7,21).
Strasti so mnogovrstne. Najbolj temeljna strast (čustvo) je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Ljubezen povzroča hrepenenje po odsotni dobrini in upanje na dosego te dobrine. Gibanje se dovrši v ugodju in veselju nad doseženo dobrino. Zaznavanje zla povzroča sovraštvo, odvrat (beg, fuga) in strah pred prihodnjim zlom. To gibanje se dovrši v žalosti zaradi navzočega zla ali v jezi (ira), ki se mu upira.
"Ljubiti je hoteti nekomu dobro" (sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2, 26,4). Vsa druga čustva (afekti)imajo svoj izvir v tem prvotnem vzgibu človeškega srca v smeri k dobremu. Samo dobro je ljubljeno (prim. sv. Avguštin, trin. 8,3,4). "Strasti so zle, če je ljubezen zla, in so dobre, če je ljubezen dobra" (sv. Avguštin, civ. 14,7).