Obstajajo konkretna ravnanja, pri katerih je vedno zgrešeno, če jih izberemo. Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, to se pravi nravno zlo. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz tega prišlo dobro.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 5. člen: Nravnost strasti › I. Strasti
5. člen: Nravnost strasti
Človeška oseba se usmerja k blaženosti s svojimi premišljenimi dejanji: strasti ali čustva (občutja), ki jih občuti, ga morejo za to razpoložiti (pripraviti) in k temu prispevati.
I. Strasti
Izraz "strasti" pripada krščanski dediščini. Čustva ali strasti so takšne vzburkanosti ali vzgibi čutnosti, ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje spričo tistega, kar čuti ali si predstavlja kot dobro ali kot zlo.
Strasti (čustva) so naravne sestavine človeškega psihizma (človeških psihičnih pojavov), sestavljajo kraj prehoda in zagotavljajo vez med čutnim življenjem in življenjem duha. Naš Gospod označuje človekovo srce kot izvir, iz katerega prihajajo vzgibi strasti (prim. Mr 7,21).
Strasti so mnogovrstne. Najbolj temeljna strast (čustvo) je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Ljubezen povzroča hrepenenje po odsotni dobrini in upanje na dosego te dobrine. Gibanje se dovrši v ugodju in veselju nad doseženo dobrino. Zaznavanje zla povzroča sovraštvo, odvrat (beg, fuga) in strah pred prihodnjim zlom. To gibanje se dovrši v žalosti zaradi navzočega zla ali v jezi (ira), ki se mu upira.