Domov/Katekizem/KKC 1693

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1693

Tretji del: Življenje v Kristusu

Tretji del: Življenje v Kristusu

1691

"Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo. Ker si postal deležen božje narave, se nikar z nevrednim vedenjem ne vračaj v prejšnjo nizkost. Pomni, kakšne glave in kakšnega telesa ud si. Ne pozabi, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v svetlobo in božje kraljestvo" (sv. Leon Vel., sermo 21,2-3).

1692

Veroizpoved je izrekla veličino božjih darov človeku v delu njegovega stvarjenja in še bolj v odrešenju in posvečenju. Kar vera izpoveduje, to zakramenti priobčujejo: po zakramentih, ki so jih "prerodili", so kristjani postali "božji otroci (Jn 1,12; 1 Jn 3,1), in deležni božje narave" (2 Pt 1,4). Ko kristjani v veri spoznajo svoje novo dostojanstvo, so poklicani, da zanaprej živijo, "kakor je vredno Kristusovega evangelija (Flp 1,27). Po zakramentih in molitvi prejemajo Kristusovo milost in darove njegovega Duha, ki jih za to usposablja.

1693

Jezus Kristus je vedno "delal to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29). Vedno je živel v popolnem občestvu z njim. Prav tako so njegovi učenci povabljeni, da živijo pod pogledom Očeta, "ki vidi na skrivnem" (prim. Mt.6), da bodo postali "popolni, kakor je popoln nebeški Oče" (Mt 5,47).

1694

S krstom včlenjeni v Kristusa (prim. Rim 6,5) so kristjani "mrtvi za greh in živijo za Boga, v Kristusu Jezusu" (Rim 6,11) ter so tako deležni življenja Vstalega (prim. Kol 2,12). V hoji za Kristusom in zedinjeni z njim (prim. Jn 15,5) si morejo kristjani prizadevati, da bi "posnemali Boga kot njegovi ljubljeni otroci in bi živeli v ljubezni" (Ef 5,1), ko se v svojih mislih, besedah in dejanjih ravnajo "po mišljenju, ki je v Kristusu Jezusu" (Fil 2,5) in sledijo njegovim zgledom (Jn 13,12-16).

1695

Opravičeni "v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Očeta" (1 Kor 6,11), "posvečeni in poklicani k svetosti" (1 Kor 1,2), so kristjani postali "tempelj Svetega Duha" (prim. 1 Kor 6,19). Ta "Sinov Duh" jih uči moliti k Očetu (prim. Gal 4,6), in ko je postal njihovo življenje, jim daje moč delovati z dejavno ljubeznijo (Gal 5,25), tako da prinašajo "sadove Duha" (Gal 5,22). Ko Sveti Duh ozdravlja rane greha, nas notranje prenavlja z duhovnim preoblikovanjem (Ef 4,23); razsvetljuje nas in nas krepi, da bi živeli "kot otroci luči" (Ef 5,8), "v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9).