Evharistična daritev. Kadar je svečanost v cerkvi, je evharistija srce velikonočne stvarnosti krščanske smrti (prim. PObr 1). Tedaj Cerkev izraža svoje dejavno občestvo z rajnim: ko daruje Očetu v Svetem Duhu daritev Kristusove smrti in vstajenja, ga prosi, naj bi bil njegov otrok očiščen svojih grehov in njegovih posledic in naj bi bil pripuščen k velikonočni polnosti mize božjega kraljestva (PObr 57). Ob udeležbi pri tako obhajani evharistični daritvi se skupnost vernikov, zlasti družina rajnega, uči živeti v občestvu s tistim, "ki je zaspal v Gospodu", ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim.
Tretji del: Življenje v Kristusu
Slovo, "z-Bogom" od rajnega in "priporočanje" rajnega Bogu, ki ga opravi Cerkev. "To je zadnje slovo, ko krščansko občestvo skupno pozdravi svojega člana, preden ga odnesejo ali pokopljejo" (PObr 10). Bizantinsko izročilo to izrazi s poslovilnim poljubom pokojnemu:
S tem zadnjim pozdravom "pojemo ob njegovem odhodu iz tega življenja in ob njegovi ločitvi, pa tudi ker obstaja občestvo in ponovno snidenje. Mi umrli v resnici nismo nikakor ločeni eni od drugih, saj potujemo mi vsi po isti poti in se bomo znova našli v istem kraju. Nikoli ne bomo ločeni drug od drugega, saj živimo za Kristusa in smo zdaj zedinjeni s Kristusom, ko gremo njemu naproti (...) vsi bomo skupaj v Kristusu" (sv. Simeon Solunski, sep.)
Tretji del: Življenje v Kristusu
"Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo. Ker si postal deležen božje narave, se nikar z nevrednim vedenjem ne vračaj v prejšnjo nizkost. Pomni, kakšne glave in kakšnega telesa ud si. Ne pozabi, da si bil iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v svetlobo in božje kraljestvo" (sv. Leon Vel., sermo 21,2-3).
Veroizpoved je izrekla veličino božjih darov človeku v delu njegovega stvarjenja in še bolj v odrešenju in posvečenju. Kar vera izpoveduje, to zakramenti priobčujejo: po zakramentih, ki so jih "prerodili", so kristjani postali "božji otroci (Jn 1,12; 1 Jn 3,1), in deležni božje narave" (2 Pt 1,4). Ko kristjani v veri spoznajo svoje novo dostojanstvo, so poklicani, da zanaprej živijo, "kakor je vredno Kristusovega evangelija (Flp 1,27). Po zakramentih in molitvi prejemajo Kristusovo milost in darove njegovega Duha, ki jih za to usposablja.
Jezus Kristus je vedno "delal to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29). Vedno je živel v popolnem občestvu z njim. Prav tako so njegovi učenci povabljeni, da živijo pod pogledom Očeta, "ki vidi na skrivnem" (prim. Mt.6), da bodo postali "popolni, kakor je popoln nebeški Oče" (Mt 5,47).