Ti izrazi vernosti so podaljšek liturgičnega življenja Cerkve, vendar ga ne nadomeščajo: Treba jih je "uskladiti z liturgičnimi časi, da bodo s svetim bogoslužjem v soglasju, v nekem smislu iz njega izvirale in ljudstvo k njemu vodile, kajti sveto bogoslužje je že po svoji naravi daleč odličnejše od njih" (B 13).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 1. člen: Zakramentali
Potrebno je pastoralno razločevanje, da bo ohranjalo in podpiralo ljudsko religioznost in da bo, če je treba, očistilo in izravnalo religiozni čut, ki daje oporo tem pobožnostim, ter bo pomagalo tem pobožnostim napredovati v spoznavanju Kristusove skrivnosti (prim. CT 54). Njih opravljanje je podrejeno skrbi in presoji škofov ter splošnim smernicam Cerkve (CT 54).
Ljudska religioznost je v svojem jedru zaklad vrednot, ki s krščansko modrostjo odgovarja na vJlika bivanjska vprašanja. Katoliška ljudska modrost ima veliko sposobnost za življenjsko sintezo bivanja. Tako na ustvarjalen način povezuje skupaj božje in človeško, Kristusa in Marijo, duha in telo, občestvo in institucijo, osebo in skupnost, vero in domovino, razum in čustvo. Ta modrost je krščanski humanizem, ki nedvoumno naglaša dostojanstvo vsakega človeka kot božjega otroka, vzpostavlja temeljno bratstvo, uči srečevati se z naravo in razumevati delo ter daje človeku najti razloge za to, da živi v veselju in vedrem humorju celo sredi hudih trdot bivanja. Ta modrost je tudi za ljudstvo načelo razločevanja, evangeljski instinkt, na osnovi katerega samodejno dojame, kdaj je Cerkvi služenje evangeliju na prvem mestu in kdaj je izpraznjen njegove vsebine ter zadušen z drugimi interesi (Dokument iz Pueble /1979/448; prim. VC 48).
Na kratko
"Zakramentali" so sveta znamenja, ki jih je postavila Cerkev in katerih namen je pripravljati ljudi na to, da bi prejemali sadove zakramentov in da bi posvečevali različne življenjske okoliščine.
Med zakramentali zavzemajo pomembno mesto blagoslovi. Le-ti vsebujejo hvaljenje Boga zaradi njegovih del in darov in hkrati priprošnjo Cerkve, da bi ljudje mogli uporabljati božje darove v skladu z duhom evangeljija.
Poleg liturgije se krščansko življenje nahranja tudi z raznovrstnimi oblikami ljudske pobožnosti, zakoreninjenimi v različnih kulturah. Cerkev bedi nad njimi, da bi jih razsvetljevala z lučjo vere. Cerkev je naklonjena oblikam ljudske religioznosti, ki izražajo evangeljski instinkt ter človeško modrost in ki bogatijo krščansko življenje; vendar pa bedi nad njimi, da bi jih razsvetljevala z lučjo vere.