Domov/Katekizem/KKC 1675

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1675

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 1. člen: Zakramentali

1673

Kadar Cerkev javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa,da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudega duha). Jezus sam ga je izvrševal (Mr 1,25 sl.), od njega ima Cerkev oblast in nalogo izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7.13; 16,17). V preprosti obliki se eksorzizem (zarotovanje) uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan "veliki eksorcizem", more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem. Treba je ravnati z razumnostjo in se strogo držati od Cerkve postavljenih pravil. Eksorcizem meri na izgon hudobnih duhov ali na osvoboditev od demonskega vpliva in to z duhovno oblastjo, ki jo je Jezus zaupal svoji Cerkvi. Zelo se od tega razlikuje primer bolezni, zlasti psihičnih, katerih zdravljenje spada v zdravniško vedo. Pomembno je torej dobiti pred izvršitvijo eksorcizma gotovost, da gre za navzočnost hudobnega duha in ne za bolezen (prim. CIC kan. 1172).

Ljudska religioznost

1674

Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd. (2. nicejski vesoljni cerkveni zbor ; DS 601; 603, trid. konc: DS 1822).

1675

Ti izrazi vernosti so podaljšek liturgičnega življenja Cerkve, vendar ga ne nadomeščajo: Treba jih je "uskladiti z liturgičnimi časi, da bodo s svetim bogoslužjem v soglasju, v nekem smislu iz njega izvirale in ljudstvo k njemu vodile, kajti sveto bogoslužje je že po svoji naravi daleč odličnejše od njih" (B 13).

1676

Potrebno je pastoralno razločevanje, da bo ohranjalo in podpiralo ljudsko religioznost in da bo, če je treba, očistilo in izravnalo religiozni čut, ki daje oporo tem pobožnostim, ter bo pomagalo tem pobožnostim napredovati v spoznavanju Kristusove skrivnosti (prim. CT 54). Njih opravljanje je podrejeno skrbi in presoji škofov ter splošnim smernicam Cerkve (CT 54).

Ljudska religioznost je v svojem jedru zaklad vrednot, ki s krščansko modrostjo odgovarja na vJlika bivanjska vprašanja. Katoliška ljudska modrost ima veliko sposobnost za življenjsko sintezo bivanja. Tako na ustvarjalen način povezuje skupaj božje in človeško, Kristusa in Marijo, duha in telo, občestvo in institucijo, osebo in skupnost, vero in domovino, razum in čustvo. Ta modrost je krščanski humanizem, ki nedvoumno naglaša dostojanstvo vsakega človeka kot božjega otroka, vzpostavlja temeljno bratstvo, uči srečevati se z naravo in razumevati delo ter daje človeku najti razloge za to, da živi v veselju in vedrem humorju celo sredi hudih trdot bivanja. Ta modrost je tudi za ljudstvo načelo razločevanja, evangeljski instinkt, na osnovi katerega samodejno dojame, kdaj je Cerkvi služenje evangeliju na prvem mestu in kdaj je izpraznjen njegove vsebine ter zadušen z drugimi interesi (Dokument iz Pueble /1979/448; prim. VC 48).

Na kratko

1677

"Zakramentali" so sveta znamenja, ki jih je postavila Cerkev in katerih namen je pripravljati ljudi na to, da bi prejemali sadove zakramentov in da bi posvečevali različne življenjske okoliščine.