Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti, - in to pogostokrat proti svoji volji - posebno blizu Jezusovemu srcu in ki torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine, pogostokrat zaradi razmer revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, "domačih Cerkva" in vJlike družine, ki je Cerkev. "Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, 'ki se trudijo in so obteženi'" (Mt 11,28; FC 85).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › VI. Domača cerkev
Na kratko
Sv. Pavel pravi: "Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev (...). Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve" (Ef 5,25.32).
Zakonsko zavezo, po kateri mož in žena vzpostavita med seboj intimno skupnost življenja in ljubezni, je utemeljil in obdaril s njenimi lastnimi zakonitostmi Stvarnik. Po svoji naravi je naravnana tako na blagor zakoncev kakor na roditev in vzgojo otrok. Zakonsko zavezo med krščenimi je Kristus Gospod povzdignil k dostojanstvu zakramenta (prim. CS 48,1; CIC, kan 1055, # 1).
Zakrament zakona naznačuje zedinjenje Kristusa in Cerkve. Ta zakrament daje poročencema milost, da se ljubita z ljubeznijo, s katero je Kristus ljubil svojo Cerkev; tako spopolni milost zakramenta človeško ljubezen poročencev, utrjuje njuno nerazvezljivo enoto in ju posvečuje na poti večnega življenja (trid. c.zb: DS 1799).
Zakon temelji na privolitvi pogodbenikov, se pravi na volji, da se podarita drug drugemu in dokončno z namenom živeti zvesto in rodovitno zavezo ljubezni.